Vse najboljše meni – dobrodošla 40-ta

Pa sem tukaj, kjer sem nekoč rekla, da so ljudje stari. Sem na prehodu iz mladosti v zrelost. Da, tako sama pojmujem ta leta. Evo, dopolnila sem torej svojih 40 let. 🤪 Uf… Da, seveda sem imela krizo ob misli na to ogromno številko, veliko krizo. Misel na to, da je za mano dobra polovica življenja me je strašila, vendar sem dojela, da nisi star dokler ne obupaš, dokler v svojem življenju ne vidiš več smisla in jaz ga definitivno še kako vidim. Sedaj jasneje kot kdajkoli. Do sedaj sem živela polno življenje in tako življenje želim imeti tudi v prihodnje. Vesela sem, da sem za seboj pustila svoja 30. leta, polna zanimivih, velikih, odločilnih izzivov, v katerih sem doživela ogromno preizkušanja vzdržljivosti, trme in vztrajnosti. To so bila namreč leta, ki so mi predstavljala največji izziv in leta v katera se ne bi več vrnila drugače kot v čudovitih spominih. V glavnem, čeprav sem officialy stara, sem srečna.

Zakaj sem torej hvaležna za svojih 40 let?

Ko sem bila mlada sem ob vsakem nedeljskem kosilu, prazniku ipd. morala poslušati “govejo” muziko, ki mi ni bila nikoli všeč. Naučila sem se živeti z njo, vendar pa nikoli ni bila moja izbira. Čeprav mi je bilo rečeno, da tudi to pride, lahko povem, da NE pride! Kot nekoč jo toleriram, poslušam pa ne, če to ni potrebno. Rečeno mi je bilo, da bom pri 40-ih zamenjala zabave za veselice, ampak NE! Jaz še vedno hodim na zabave, koncerte in partye. Rečeno mi je bilo, da si moram zagotoviti varen pristan, hoditi v službo, tudi če ne vidim smisla, pridno delati za večje podjetje, biti tiho, se podrejati, da bom v življenju nekaj imela, ampak NE… Jaz ne hodim v “varno” službo. Sem sama svoj šef in NE… nisem tiho, ker nikoli nisem mogla biti tiho in DA… nekaj imam. Imam čudovitega moža, ki mi v vsakem trenutku stoji ob strani. Imam dva prekrasna, zdrava, inteligentna otroka. Imam najbolj čudovitega psa, ki me vsak dan nasmeji, spodbuja k rekreaciji. Imam kredite, ampak NE… Nimam velike hiše, z velikimi sobanami in večimi kopalnicami, z veliko trato spredaj. NE, niti nimam avtov prestižnih znamk. Imam pa avto v katerem se počutim odlično in varno. Imam tudi čudovito stanovanje, ki sva ga z dragim ustvarila sama in bi lahko imelo 1-2 sobi več, kar sicer pomeni več pospravljanja in manj časa za preživljanje z družino. Ampak kakorkoli, lahko bi imelo še tisti 2 dodatni sobi. Bi našli čas za pospravljanje. Naše stanovanje ima čudovit razgled na trg, na dogajanje, na zelenje in je stacionirano v centru mesta, kar pomeni manj časa za razvažanje otrok na popoldanske aktivnosti. DA, zato imam tudi možnost, da se popoldan in med vikendi odpravim v hribe, na izlete, v naravo. Ni mi potrebno kositi trave, skrbeti za vrt, pomivati izbranih, designerskih omaric, ki jih bom v naslednjem desetletju z veseljem vgradila v svojo novo kuhinjo in DA… otrokoma dovolim vstop v kuhinjo, dovolim jima kuhati, ustvarjati in tacati po mojih Ikeinih omaricah. Ni me strah, da se kaj zgodi, če pa se pa… KAJ POTEM!? Rečeno mi je bilo, naj potujem in se zabavam dokler ne bom imela otrok, kreditov, ampak… DA, imam otroka in kredite in DA … potujem in se imam fino s svojo družino.
Včasih mi je bilo rečeno, da moram svojega moškega trdno držati, ampak NE… Moj moški hodi sam, samostojno, ni privezan, pa je še vedno ob meni. Včasih mi je bilo rečeno, da so vloge ženske v družini fiksne, tradicionalne, ampak NE… dobila sem moža, ki se s tem ne strinja, ker nama je skupni čas za družino preprosto predragocen.
Rečeno mi je bilo, da so sanje premalo za življenje, za vsakdanji kuh, ampak NE… Jaz sanjam. Dovolim si sanjati. Včasih so sanje lepe in nežne, včasih pa temne in mrzle, ampak so moje sanje. Včasih mi je bilo rečeno, naj ne hodim po oblakih, ker lahko strmoglavim. Danes si rečem PA KAAAJ, pač strmoglavim, se poberem in poskušam spet leteti. Bo že ratalo. Če uspe vzlet, je let mačji kašelj.
Včasih mi je bilo rečeno, da ne smem slepo zaupati, ampak NE… jaz sem pač osel oz. oslica. Verjamem v dobro, le da si vzamem rezervo. Včasih mi je bilo rečeno naj nastavim še drugo lice, če me kdo udari na prvo, ampak NE… naučila sem se, odmakniti ali udariti nazaj in nikoli ne pustiti nikomur, da bi me udaril na katerokoli lice. Včasih so mi govorili, da moram potrpeti, če želim nekaj doseči in NE… ne čakam več. Kdor samo čaka, definitivno NE dočaka. Včasih so mi govorili, naj ne zajemam življenja z veliko žlico, ampak halooo… Zakaj ga ne bi, če imam pa v roki veliko žlico?! Včasih mi je bilo rečeno, da se moram podrediti večini, ampak NE… Če v nekaj verjamem, verjamem. Mnenja ne spremenim in se ne podrejam. Naučila sem se le, da se odstranim, ko ne vidim več smisla.
Včasih mi je bilo rečeno tudi, da se bom z leti UMIRILA!!!, ampak NE… Pri 40-ih ponovno čutim energijo, ki je močnejša kot kadarkoli. Pri 40-ih ponovno začenjam počasi čutiti svobodo, ki sem jo čutila pri svojih 25 letih. Svoboda je sicer malce drugače začinjena, vendar mi daje več moči.

Ko sem bila mlajša, sta mi pasala trenutek miru in tišine, trenutek zase. To se ni spremenilo. Danes sem le veliko bolj hvaležna za vsak ukraden trenutek. Te hvaležnosti prej nisem poznala. Bilo je samoumevno. Ko sem bila mlajša, sem rada tekla, kar mi sedaj ne paše več, zato se raje posvetim dnevni vadbi joge. Včasih sem rada “hodila” na dolge proge, tudi danes imam enake želje, le da si danes zastavljam zahtevnejše cilje in se jih bolj trudim doseči. Ko sem bila mlajša, so me pri sestopanju iz hribov bolela kolena in nič drugače ni sedaj. Ko sem bila mlajša in sem hodila v hribe, me je bolel hrbet pod težo nahrbtnika, danes napakiram veliko manj, hrbet pa me s hojo preneha boleti.

Ko sem bila mlajša so mi govorili, da te otrok spremeni, da je z otroki vse drugače. Hmmmm… RES JE. Govorili so mi, da z otroki pride odgovornost, ki jo nosiš in čutiš v svojem srcu do konca življenja, v vsakem vdihu, vsak trenutek. Hmmmm… RES JE. Včasih je ta odgovornost čudovita, navdihujoča, včasih pa težka, zavirajoča. Tako pač je. Zato je zanimivo.
Govorili so mi tudi naj ne kritiziram staršev pri vzgoji. Danes to razumem, takrat nisem. Biti starš je najlepše in najtežje poslanstvo za katerega se nisi nikoli v življenju izobraževal, niti prejel kakršnekoli diplome. Starševstvo je največja avantura. Govorili so: Rana ura zlata ura… RES je. Bolje dojeti pozno, kot nikoli.

Govorili so mi, naj se ne vtikam v tuje zadeve in DA… ne vtikam se in to me veseli. Govorili so mi naj ne gledam drugih in naj pospravim pod svojim pragom in DA… še vedno upoštevam. Govorili so mi naj ne opravljam drugih in DA, tudi to upoštevam. Kje imam pa čas, da se ukvarjam s problemi in življenji drugih ljudi. Govorili so mi, da si moram za prijatelje vedno vzeti čas. ABSOLUTNO upoštevam. Potrebno planirati, ampak da… čas si vzamem. Govorili so mi, da moram pomagati človeku v nesreči in DA, …. seveda pomagam, ampak samo, če si pomoči želi. Ljudi se ne trudim več spreminjati, spreobračati, niti nisem več pripravljena poslušati jamranja ali zgodb, ki se nikoli ne zaključijo. Ne vlagam energije nekam, kjer ne vidim izplena.

Izkušnje, ki sem jih skozi leta pridobila, so me torej ustvarile. Grenke izkušnje so me zgradile, lepe okrepile. Nikoli več si ne bi želela nazaj. Izkoristila bom vsak poklonjeni trenutek, da ga bom živela s polnimi pljuči. Leta niso pomembna, pomembno je kaj je v glavi in v srcu. Moja avantura v naslednjem desetletju se torej lahko prične.

VSE NAJBOLJŠE MENI, OD MENE 😘 🎂 🏆 🎆

Takole so pa zakurili moja 30-ta leta. In prav je tako 😁

Komentarji

komentarji

Če želiš, lahko napišeš svoje mnenje o tej objavi.

Leave a reply.

You must be logged in to post a comment.