Kam na izlet – Planica

Naša družinica zelo rada hodi tako po daljših, kot tudi po enodnevnih izletih. Ker nam energije nikakor ne zmanjka zelo hitro in smo osvojili poleti že prenekateri vrh, smo se tokrat odločili osvojiti vrh planiške velikanke. Seveda nas je tudi “firbec matral” kakšno stanje je sedaj v Planici. Iz oblačnega Kranja smo se odpravili na sončno zgornjo Gorenjsko, v dolino pod Poncami. Temperatura je bila ravno pravšnja, da se je začel topititi led prejšnjih mrzlih noči.

Planica-01

Vhod v dolino.

Planica-02

Zaledenelo jezerce.

Ko smo se odcepili od glavne ceste, smo na mestu travnika, kjer v času planiške prireditve parkirajo avtomobili, našli to prikupno jezerce, kjer so se drsali lokalni otroci. Okolica jezera je bila precej drseča, saj je v preteklih dneh deževalo, ponoči pa zmrzovalo, vendar nas to ni pretirano zmotilo.

Planica-03

Planica-05

Mali skakalec v dolini skokov in poletov.

Naša otroka sta imela ob robu jezerčka, veliko veselja s skakanjem po zaledenelih travniških lužah. Predvsem naš starejši je bil navdušen nad pokom ledene površine, ko je skakal. Ponovili in dodatno smo se učili o različnih agregatnih stanjih vode.

Planica-06

Puhteči kozolec.

Ob poti v Planico stoji ta čudoviti slovenski kozolec. Žal mi je, da kozolec, kot del slovenske kulturne dediščine izumira. Menjajo ga plastične bale, ki po mojem mnenju vizualno smetijo okolje. Največja ironija pa je, da v Sloveniji kozolci postajajo reklamni panoji s strehico. Meni osebno je v vseh letnih časih, kozolec lahko vedno del inspiracije. Tokrat je pritegnil moj pogled, ker je na sneg njegove strehe posijalo toplo sonce in povročilo, da so se pojavile čudovito prikupne meglice.

Ob prihodu v Planico nas je najprej pričakal stric, ki je od nas zahteval plačilo ekološke takse 2 EUR. Ni problema, človek da, vendar pa bi za ta znesek pričakovala, da bi po drseči cesti in ledenih parkiriščih posuli vsaj malce dodatnega peska. Počutili smo se kot na drsalnici.

Planica-07

Novi bleščeči skakalnici.

Ko smo končno uspeli odmakniti pogled od ledenih tal, so moj pogled najprej zmotili kupi materiala; peska, skal in korenin, zrjavetih kontejnarjev in ostankov železja, ki ga po zaključenih delih ni nihče uspel tudi pospraviti. OK, si rečeš, da se itak stvari še delajo in, da bodo že pospravili, vendar pa se potem človek odpravi na slavno planiško velikanko. Tam spredaj pa zagledaš ogromne plastične bazene, polne vode. OK si rečeš – morda je to za zasneževanje, potem pa se vprašaš, ali je tudi drugod po svetu tako, da ogromne bazene postavijo pred vhod na samo letalnico – na primarno pozicijo. Ko otroke človek prepriča, da sedaj res ni pravi letni čas za kopanje v ledenih bazenih, se znajdeš pred leseno stavbo v kateri je v času planiških dogodkov gostilna. Pod njenim nadstreškom stojijo klopi, mize, stopnice. Pa se počasi že vprašaš, če ne bi bilo mogoče vsaj zastreti okna, da se ne vidi v zanemarjeno notranjost. Potem pa se odpraviš v hrib in za hišo zagledaš NI DA NI. Greš dalje in ti je cilj tisti stolp, ki je sedaj lepo oblečen v les.

Planica-09

Velikanka.

Planica-09

Stražni stolp 😉

Prideš do vrha in vidiš, da je lep samo od daleč. Na leseni “fasadi” namreč počitkujejo neokusne plastične bele kljuke. Notranjost je zopet neurejena, temelji stavbe pa vizualno nedovršeni. Potem gre človek skozi gozd dalje. Tam se odpre čudovit pogled na novi skakalnici. Vidi se, da sta moderni, zastekljeni, da je v notranjosti tekoči trak, da skakalcem ni več potrebno hoditi. Dodana je sedežnica. Res super, vendar občutek zanemarjenosti okolice objektov, kljub temu prevladuje. Ko končno prideš skoraj pod vrh zaletišča, te pričaka majcena lesena koča – odprta, v notranjosti pa je zopet nekaj materiala, ki dvomim, da se ga potrebuje, poleg smeti, ki so se tekom časa znašle v njej. Pogled potem zatava še k eni večji leseni koči, malce naprej, za katero pa nisi več presenečen, da je tudi znotraj zanemarjena, saj bi bila urejenost po vseh teh vtisih, veliko presenečenje. Kombinacija starega lesa, novega lesa, betona in železja niso ravno najbolj posrečena kombinacija – ne v tem razmerju in ne na ta način.

Planica-10

Pogled v Tamar.

Planica-11

Pot na vrh velikanke.

Planica-12

Počitek ob odskočišču velikanke.

Planica-13

Nasmeh.

Planica-17

Pogled z vrha zaletišča velikanke. Strašljivo 😉

Da, Planica se je od nekdanjih časov precej spremenila. Če sem pred leti imela občutek, da je vse precej zastarelo, vendar naravno, se mi sedaj porajajo mešani občutki. Vidi se, da se gradi, spreminja, vendar se človek vpraša, ali celoten projekt Planica 2017, nima ženske roke ali krajinskega arhitekta, ki bi istočasno težil k pospravljanju in urejanju okolice.

Tisti dan, ko smo bili tam mi, je bilo kar precej ljudi, tudi Avstrijcev in Italijanov. Nekateri so se sankali, drugi so se odpravili po poti v Tamar, tretji so si samo ogledovali planiško infrastrukturo, kar nekaj pa nas je bilo takih, ki smo se odpravili na sam vrh. Zanimivo vprašanje je, zakaj tam, prav pod skakalnicami, kjer nas je bilo precej, ni obratovalo gostišče, ali vsaj “štant” kjer bi si človek lahko privoščili vsaj vroč, domač in dišeč čaj s slovenskimi sladicami kot npr. s potico, krhkimi flancati … Zakaj še nikomur ni prišlo na misel, da bi tam umestil sankališče za otroke, kjer bi se dalo preizkusiti različne terene, sani oz. si jih celo izposoditi, … Zakaj se ne bi organiziralo vodenih ogledov po skakalnicah? Smo Slovenci res tako nepodjetni, da nimamo želje po ustvarjanju prihodkov iz naše naravne dediščine? Škoda, saj je opcij tako zelo veliko, samo izkoristiti bi jih bilo potrebno.

Na koncu naše poti, smo bili zelo utrujeni. Mlajša je v avtu zaspala, starejši pa se ni dal. Bil je lep izlet in definitivno, ga ponovimo čez kakšno leto. Upam, da bo do takrat projekt Planica napredoval in bom ob vzpenjanju na velikanko, poleg čudovitih pogledov na bližnje vrhove, uživala tudi v urejeni okolici.

Komentarji

komentarji

Če želiš, lahko napišeš svoje mnenje o tej objavi.

Leave a reply.

You must be logged in to post a comment.