Kdo je Tit?

No, pred tednom ali dvema, ne vem več natančno, sem odprla tale blog, da bi pisala o dogodkih z mojim Titom. Tit je dojenček. Je tudi moj sinko, rojen 24.2.2008. Ker za oblikovanje nimam časa, sem se odločila, da bom najprej pisala o tem kar doživljam in čutim pri življenju z mojim sinčkom, oblikovanje pa bo sledilo, ko pač bo.

Bila je sončna, topla nedelja. Čeprav je moj otroček zamujal s prihodom na svet za kar cel teden, sem bila presenečena, ko so mi v porodnišnici na kontroli rekli: ‘Ja gospa, kar oblecite se v haljo, danes boste rodili’. Takrat sem pomislila: No, to je pa sedaj to. Malce me je spreletelo, ko sem se zavedla, da se bom še danes srečala s svojim sinom. Od silnih čustev, sem dobila kar solze v očeh. Vprašala sem se kako bo in za trenutek me je postalo strah ob vprašanju, ki sem si ga postavljala že celo nosečnost. Vprašanje se je nanašalo na to, kako bo to malo bitje spremenilo življenje nama z Borutom, mojim partnerjem, bodočim očkom.

V čakalnici pred sprejetjem v porodno sobo sem bila izredno dobre volje, z nasmehom na obrazu. Gledala sem kako hodijo okoli mene ženske s popadki in kako jih predihujejo. Nisem si mogla predstavljati, da bom kar rodila, če pa sploh nisem čutila ničesar. Zaradi tega sem bila tudi malce živčna. Starejše ženske so mi že kar nekaj časa govorile, da je resnično najhujše, če dobiš umetne popadke. Čeprav sem jih poslušala z enim ušesom in so besede čez drugega hodile ven, sem imela v sebi nek čuden občutek. Moram priznati, malce me je bilo strah. Imela sem občutek, da mi govorijo, da nisi ženska, če ne doživiš svojih popadkov. Tako je bilo vsaj slišati. No, v življenju sem se do sedaj naučila, da se soočim s strahom iz oči v oči. Sama sebe sem prepričala, da umetni popadki niso čisto nič hujši kot naravni, vendar pa do najvišje stopnji prideš hitro, ko si še pri močeh in se ne mučiš več ur. V porodno sobo sem zato šla nasmejana in polna pozitivnih misli, brez kančka strahu. No, morda je res potem tudi to pripomoglo, da sem zagledala mojega Titija že po 45 minutah umetnih popadkov.

Ko sem ga zagledala, sem v prvem trenutku čutila praznino, ki se je v naslednjem trenutku pomešala s čustvom, ki mi je bil do takrat neznanka oz. čemur pravijo materinsko čustvo. Kako bi ga opisala? Zdi se mi, da bi ga morala opisati kot zmes večih čustev kot npr.: ljubezen, sreča, ponos, pripadnost, posest, tvoje in še bolj tvoje.

Malo, modro bitje, s poteptanim, širokim noskom, črnimi lasmi, so mi še krvavega položili na prsi, očka pa je prerezal popkovino. Če bi mi prej kdo rekel, da je poljubljal krvavo glavico, bi se zmrdnila in bi ga vprašala, če ni mogel počakati, da ga najprej obrišejo. Prvi poljub je bil tako sladek, tako mehek, tako nov. Takrat sem začutila, da je to malo bitje moje bitje in ni eden izmed otrok mojih kolegic. Pričakovala sem, da bo otroček kaj zajokal, saj smo ga vzeli njegovemu prvobitnemu, utesnjenemu, toplemu, mokremu domu, vendar ni. Na prsih se je privil k meni in mirno gledal v daljavo. Vonjala sem ga. Kako lepo je dišal. Nikoli še nisem vonjala lepšega vonja, kot je bil tisti tenutek vonj mojega sina. Bil je mehek, rahlo sladkast, zelo nežen vonj. Bil je vonj MOJEGA OTROKA, NAJINEGA OTROKA. Za trenutek sem pomislila: ‘Kaj Tit sedaj razmišlja? Kako se sedaj počuti? Mu je udobno? Se počuti varnega? Ga je kaj strah tega neznanega sveta?’ Za trenutek sem ga še objela, potem pa ga izročila novo pečenemu očku, ki je kar prekipeval od sreče in veselja.

Prvič sem ga slišala oglasiti šele med oblačenjem, vendar nisem slišala joka, ampak le nežen: ‘E-e-e.’ Oba z Borutom sva se spogledala in nasmehnila. Glasno sem komentirala, da bi bilo čudno, če bi najin otrok jokal samo z zelo tihim in nežnim E-e-e. No, pa je. To je bil njegov jok. Na tak način nama je govoril svoje želje, midva pa sva jih poslušala in uresničevala.

Sedaj je od tega že več kot 3 mesece in pol. Ne morem verjeti kako čas beži. Ravnokar sem se učila kako otroka dojiti, danes pa moram počasi že razmišljati o tem, kako se bom morala čez kak mesec soočiti z dodajanjem prve goste hrane. Mislim, da bo ta dan zame zelo stresen, saj so trenutki ko se dojiva, postali za naju nekaj posebnega. To so trenutki nežnosti, prelepih, dolgih pogledov, ki se vlečejo več minut, katerim se pridruži še nasmeh in včasih tudi njegovo oglašanje. V teh trenutkih mi z očmi govori kako uživa v moji bljižini. To so trenutki v dnevu, ko veš, da si za nekoga boginja. Ta nekdo pa je tvoje srce, tvoja sreča, tvoj otrok. To so trenutki, ko se vsakič sproti zaveš svojega pomena in vrednosti, ki jo predstavljaš svojemu malemu bitju.

Komentarji

komentarji

Če želiš, lahko napišeš svoje mnenje o tej objavi.
  1. Ana says:

    Polona… Čudovito napisano. In tako zelo resnično….
    Prav čustiš, kako je to prišlo iz srca in zato je branje tako doživeto, globoko….pristno.
    En big like! 🙂 Res.

Leave a reply.

You must be logged in to post a comment.