Kam na dopust – Korzika – Cap Corse

Letos smo se odločili, da prelomimo obljubo, ki smo si jo dali preteklo poletje, da bi vsaj za 1 leto pozabili na avtocesto Kranj-Livorno. Zadnja leta nas srce nosi bolj v tisto smer. Tokrat smo se odločili, da ne odrinemo na Sardinijo, ampak se podamo na njeno sosedo Korziko. Tam sva bila pred skoraj 10-imi leti. Razen lepot narave, takrat nisva našla širšega smisla otoka. Bila sva mlada, željna aktivnih počitnic in seveda zabave. Koles takrat nisva imela, ker nista šla poleg “truge” na streho mojega Twingeca, plezati nisva znala, tako da sva samo hodila in hodila in si ogledovala vse kar si je peš ogledati dalo. Tudi z avtom sva poskušala priti na slavno Scandolo, vendar sva to željo po nekaj kilometrih opustila. Korzika je bila takrat za nas Slovence še zelo draga, saj je bila naša valuta takrat tolar, njihova pa Euro. Takrat trgovski centri in supermarketi niso bili tako razširjeni, kot so danes. Danes so cene živil v povprečju tam dražje le še za 20 %, pa še to je odvisno od tega na katerem delu otoka si in kje kupuješ.

Letošnje leto je zame leto premikov, leto korakov čez “ograje”, ki sem si jih postavila v svoji glavi. Tako je bil korak čez postavljeno ograjico, tudi pot do Livorna. Vedno me je bilo strah avtoceste, Bologna-Firence, zaradi ožje ceste in velikega števila ogroooomnih tovornjakov. Ne počutim se namreč prijetno, ko imam na obeh straneh sebe visoke in nevarne ovire. Sploh ponoči. Kakorkoli že. Letošnje leto je bil Borut tako utrujen, da sem mu kljub strahu, ki sem ga doživljala, velela naj se presede na sopotnikov sedež. In smo šli. 😉 Premagala sem veliki strah … Še eden. Čeprav ni šlo vse čisto gladko, saj sem se na koncu, tik pred odcepom za Piso, v prvih jutranjih žarkih, srečala iz oči v oči s kužijem, ki stal ob avtocesti. Imela sem srečo. Tam je samo stal. Če bi stopil korak naprej, nas danes ne bi bilo več.

Prva postaja naše male avanturice je bila Pisa. Titu sem namreč obljubila, da bo doživel “POSTRANSKI STOLP” v Pisi, v prvih trenutkih jutra. Ja, ja ….bilo je izredno romantično. 😉

Po ogledu Pise, smo se odpravili v pristanišče, ki se nahaja v neposredni bližini. Komaj sem čakala, da pridemo na ladjo Corsica Ferries, da nekaj pohrustamo, vendar pa … Nismo imeli te sreče. Morje je bilo zelo, zelo razburkano. Ko sem bila mlajša in smo na ladji doživljali valove, me ni bilo strah, niti nisem bruhala, … Tu pa … Bilo je težko. Tit je jokal, skoraj kričal. Pia je bila slabotna in je stalno bruhala, jaz z napadom manenjčkov, ki se je z vsakim valom stopnjeval. Edino Borut je mirno sedel in stiskal k sebi kričečega Tita. Obe s Pio sva bruhali, tako kot 80 % ostalih ljudi na ladji. V glavi sem si stalno govorila, da ni nič takšnega, da so včasih mornarji z lesenimi ladjami doživljali neurja, … Vendar pogled ven, na velike valove, res ni bil nič kaj opogumljajoč, ampak ravno obratno. Raje sem se vlegla na tla, stisnila k sebi Pio, jo objela in poskušala zaspati. To je bil edini način, da lažje preživimo to nadlogico. No, ampak vseeno se je zgodilo, da sta priša in se nasproti nas vsedla dva, ki sta v top dogodkih bruhanja, odprla vrečki s sendviči in počasi začela malicati. Mmmmmm…. Verjetno jima je teknilo.

Po pristanku na Korziki smo se odločili, da prečešemo Cap Corse, Zato smo se stacionirali v kamp, blizu kraja Macinaggia, kjer smo imeli krasno izhodišče za naša potovanja in za prehod na drugo stran otoka. Kamp je bil oblikovan kot konjski ranč, za nami pa so se zjutraj sprehajale tudi ovčke. Tit in Pia sta bila blazno vesela, saj je bilo vse okoli polno metuljčkov, igrala sta se z veliko kobilico in srečala tudi malo flourestenčno žabico. Cap Corse je del otoka, ki naju je fasciniral že prvič, tokrat samo še bolj. Definitivno sva želela, da mala dva doživita najsevernejšo točko Korzike – Barcaggio, krave na plaži in morda tudi meduze. No, meduz ni bilo, krave pa. 😉 Če bi bila sama, pa bi se vsekakor odločila za peš sprehod iz kampa, pa vse do plaže pri Barcaggiu, saj je pot fenomenalna, polna rastlinja in živalic ter čudovitih razgledov.

Začenjam torej s Piso v prvi jutranji svetlobi.

IMG_3867-1L

IMG_3861-1L

IMG_3864-1L

IMG_3858-1L

IMG_3853-1L

Okolica našega kampa U Stazzu.

IMG_3873-1L

IMG_4188-1L

IMG_4184-1L

IMG_4183-1L

Čudovita hribovska vasica Rogliano.

IMG_3898-1L

Stalni spremljevalci na cesti, poleg krav in pujskov. 😉

IMG_4149-1L

Fenomenalna pokopališča, z ogromnimi, detajlno izdelanimi grobnicami, so me fascinirale že pred skoraj 10. leti. Tokrat so me še bolj. Nahajajo se vedno na najboljših pozicijah in, če je le mogoče s pogledom na morje. Te, iz spodnjih fotografij, so iz poti v Barcaggio. Med vožnjo sva opazila na sredini hriba, med goščavo, ogromno cerkev. Bila je podobne oblike kot je cerkev na Brezjah. Videti je bila zapuščena, čudovita, vabljiva. Nismo se ji mogli upreti. Morali smo prečekirati okolico. Poleg nje se nahajajo te, v glavnem zapuščene grobnice.

IMG_4148-1L

IMG_4135-1L

IMG_4139-1L

Plaža pri Barcaggiu, na Capo Grosso.

IMG_4026-1L

IMG_4033-1L

IMG_4061-1L

IMG_3950-1L

IMG_4063-1L

IMG_3988-1L

IMG_3957-1L

IMG_3952-1L

IMG_4119-1L

IMG_4127-1L

IMG_4125-1L

 

Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.

Komentarji

komentarji

Comments are closed.