Iskanje osebne sreče

Leto 2017 je bilo zame leto ponovnega iskanja osebne sreče. Čeprav mi je težko razkriti svoje srce, pokazati svojo ranljivost, sem se odločila deliti svojo osebno izkušnjo. Če lahko s svojo zgodbo komu pomagam, bom neizmerno hvaležna, da sem mu uspela vliti optimizem in željo po vztrajnosti, ki ju definitivno potrebuje v tem trenutku. Zame je bilo leto 2017 leto transformacije, saj sem doživela pravo lekcijo svojega življenja.

Obležati na tleh, ne videti prihodnosti, ker si popolnoma izčrpan, izžet. To so groba dejstva s katerimi sem se spopadala. Za to, da zmoreš vstati v novo sivo jutro, v katerem ne vidiš prihodnosti, priložnosti, v katerem ni inspiracije, niti optimizma, le strah, skrb, ker ne zmoreš več občutiti, živeti in doživljati svoje sreče, ki te brezpogojno dnevno obkroža. Za korak naprej potrebuješ pogum in ogrooomno, ogromno volje. Ampak kaj, ko te volje v tistem trenutku ni oz. je nisi sposoben videti, ker si tako zelo utrujen. Najhuje od vsega je, da se tam v tistem breznu Gausove krivulje počutiš tako samega, osamljenega, ker te prav nihče, ki tega ni doživel, ne more zares razumeti, četudi se trudi. Zelo težko si je pogledati v obraz in v očeh ne videti tiste iskrice, ki te je nekoč vedno spremljala, ki te je poganjala, gradila. Težko je, ko v srcu ne zmoreš več čutiti tistega občutka pričakovanja, prijetne nestrpnosti, dnevne hvaležnosti. Moja največja želja v letu 2017 je bila torej ponovno čutiti sebe.

Leto 2016 se je zame zaključilo tako, da me je zdravje pustilo konkretno na cedilu. Po novi pestri sezoni fotografiranj, sem ostala prazna, izpraznjena, izžeta. V želji, da bi bila čim bolj popolna mama, podjetnica, žena, sem pozabila na čas zase. Od kar sem imela otroka, nisem počela več ničesar kar bi me veselilo. Nisem imela več hobija. Proste trenutke, kar jih je sploh bilo, sem posvetila otrokoma. Ponoči sem spala največ 3 ure, da sem lahko zadovoljila vsem potrebam, vsem urnikom. Nekoč je bil moj hobi fotografija, ki pa je postala moje preživetje. Nekoč je bil moj hobi hribolazenje, za kar preprosto nisem več imela časa. Vsi vikendi so bili rezervirani za poroke. Nekoč so me izpopolnjevala in inspirirala potovanja, kjer sem si v večerni tišini, z vsemi občutki dnevnih doživetij, postavljala plane za prihodnost, za kar pa preprosto nisem več našla priložnosti. Časa za sprostitev si torej nisem več znala poiskati. Trenutka tišine, ki ga dnevno tako nujno potrebujem, ni bilo več. Preprosto se nisem več slišala. Razpeta sem bila med delom, otrokoma in gospodinjstvom. Moj dan je imel nešteto obveznosti, med vikendi, meseci in leti ni bilo konkretnega predaha. Kadar sem imela trenutek časa, sem si želela le spati, saj sem bila neprespana. Želela sem si, da bi bili ljudje okoli mene srečni, zadovoljni in bi lahko pomagala vsakomur, ki me je prosil za pomoč. Nikomur nisem znala reči NE!
Vse skupaj me je tako izčrpalo, da najprej nisem več čutila prstov na rokah in nogah, nato pa me je nekega deževnega pozno oktoberskega popoldneva, ko je prišel končno čas za počitek, uščipnilo v hrbtu. Bil je najbolj navaden premik, ki mi je sprožil nevzdržno bolečino v križu. Najprej sem se smejala kot vedno in si optimistično rekla sama pri sebi, da se mi že poznajo leta in bo čez kak trenutek minilo. Pa ni minilo. Bolečina se je stopnjevala. Zaslabilo mi je in omedlela sem. Tako sem se začela zavedati, da bolečina niti ni tako majhna in moram nanjo reagirati. Prvič sem dobila v hrbet blokado. Ležala sem 3 tedne, ker ob krču takrat še nisem znala reagirati. Bolj kot ne sem se smilila sama sebi, saj sem prvič v življenju obležala čisto na miru, nepokretna. Ničesar nisem uspela narediti, saj me je ob vsakem najmanjšem premiku zabolelo v križu. Nisem se bila še pripravljena spopasti s to bolečino. Ležala sem, popolnoma otopela. Ko sem bila končno zopet na nogah in polna upanja, da je vse OK, me je uščipnilo še enkrat. Vedela sem, da sem na pragu sprememb, da moram nekaj konkretno spremeniti, če želim ozdraveti in normalno živeti naprej.
Nisem videla kje sem zgrešila, kje sem se izgubila. Ko si notri, ne vidiš ven. Tako sem bila primorana pasti v proces ponovnega odkrivanja sebe. Najhujše vprašanje, ki se mi je postavljalo je bilo, ali grem sploh lahko naprej, ali moram spremeniti svojo zgodbo, svoje sanje. Uf …
Ves čas sem v sebi slišala besede Malega princa: ” Kdor želi videti, mora gledati s srcem.” Kako torej ponovno najti svoje srce, svojo inspiracijo, svoje bistvo, če pa ne vidiš nikamor? Pred tabo je samo tema.

V svojem srcu sem se še spominjala časov, ko sem bila preprosto in iskreno srečna, navdušena nad življenjem samim po sebi, ko so me inspirirale majhne, vsakdanje stvari, ko sem še imela čas biti hvaležna zanje. Predvsem sem se spominjala časa ko sem v sebi še slišala svoj notranji glas, ki me je vodil pri odločitvah. Prva moja sprejeta odločitev je bila, da se bom odločno uprla bolečini in pričela z vadbo joge. Zakaj joga ne vem. Morda, ker potrebujem dnevno dozo miru in tišine, potrebovala pa sem ponovno privleči na plan svojo trmo, odločnost, ki sem jo na poti nekje izgubila. Prave želje po vadbi nisem imela, vendar sem se odločila, da pač moram. Najprej sem vadila 1-krat tedensko, saj so me mišice po vadbi zelo, zelo bolele, potem pa sem se odločila: ali vsak dan, ali pa pač omagam na poti. Padla je odločitev, da moram biti vsak dan na blazini vsaj 20 minut. Tekom vadbe sem izvedela za knjigo, povezano z mojo bolečo hrbtenico: Ozdravimo bolečine hrbta, pisatelja Johna E. Sarna. Tu se je moja pot začela širiti. Vse naprej je izhajalo iz spoznanj te knjige. Začela sem “kopati” in sprejela odločitve, ki so me pripeljale do tega, da sem se pobrala in v sebi ponovno začela čutiti hvaležnost, zadovoljstvo, srečo.

Ko sem začela s svojo potjo iskanja, v sebi nisem znala več čutiti hvaležnosti. Pa ne, ker ne bi bila hvaležna. Bila sem, to sem vedela, vendar je preprosto nisem več mogla čutiti. Gledala sem svoja nasmejana, srečna otroka, najlepši sončni zahod, stala na najčudovitejšem kotičku zame v tistem hipu, poslušala glasbo, ki me je nekoč inspirirala, pa nisem čutila prav ničesar. Čeprav nisem čutila, sem vztrajala. Trmasto sem vztrajala pri želji, da nekoč pač bom čutila. Vzela sem si čas za glavni dopust pred poletno sezono. Vzela sem si čas za potovanje izven Evrope, za moj Maroko, ki je bil na TO DO listi že toliko let. “Ukradla” sem si nekaj poletnih vikendov za svojo družino, za pohajkovanje po morju in hribih. Začela sem graditi na poznanstvih, ki so me navduševala, gradila in spoznavala nove prečudovite ljudi, pare, družine. Za seboj sem pustila tiste ljudi, ki so le srkali mojo energijo in je niso znali uporabiti, niso znali biti hvaležni zanjo. Ob vsem tem sem začela ponovno čutiti veselje, doživljati srečo in čutiti hvaležnost za čudovite priložnosti, ki so mi bile dane. V zadnji polovici leta, sem zopet zaslišala svoj notranji glas. Vztrajanje in gradnja svojih dni na majhnih stvareh, za katere sem vedela, da so me nekoč navduševale, so pripomogle, da danes zopet čutim, se družim samo z ljudmi, ki sprejemajo mojo energijo in tudi oddajajo svojo čudovito energijo. Ne trudim se več z ljudmi, ki okoli sebe vidijo samo črnino in negativizem. Ne trudim se jih spremeniti. Verjamem, da kdor želi spremeniti svoje življene, ga bo spremenil. Spreminjati nekaj kar ljudje skrbno varujejo žal ne moreš. Naj objemajo svojo žalost, če jim toliko pomeni. Jaz sem se odločila za srečo, za zadovoljstvo, za ljubezen in temu bom sledila. Našla sem svoj mir. Našla sem svoj dnevni trenutek tišine, na katerega sem pozabila s prihodom svojih otrok. Naučila sem se ponovno živeti za ljubezen, dajati svojo ljubezen in se ponovno naučila hvaležno sprejemati. To sem jaz. Ženska, ki mora čutiti vse okoli sebe, če želi živeti svoje življenje in svoje sanje.

Vesela sem, da sem bila v letu 2017 trmasta, pogumna in vztrajna. Hvaležna sem, da sem lahko v leto 2018 zakorakala trdno, z visokimi pričakovanji, vesela in srečna. Hvaležna sem, da sem se naučila najti ravnovesje med družino, ki mi daje moč in energijo, med delom, ki ga ljubim in obožujem ter komponento, na katero sem pozabila za dobrih 10 let, na čas zase. Zelo se že veselim izzivov, ki mi jih prinaša letošnje leto. Verjamem, da bo ponovno pestro, zanimivo, navdihujoče, (za)ljubljeno.

Spodaj pa nekaj slikic trenutkov, ki so mi malo po malo pomagali znova zaživeti svoje življenje.

iskanje-sebe-finding-myself-018

iskanje-sebe-finding-myself-020

iskanje-sebe-finding-myself-019

iskanje-sebe-finding-myself-005

iskanje-sebe-finding-myself-006

iskanje-sebe-finding-myself-009

iskanje-sebe-finding-myself-003

iskanje-sebe-finding-myself-008

iskanje-sebe-finding-myself-007

iskanje-sebe-finding-myself-010

iskanje-sebe-finding-myself-001

iskanje-sebe-finding-myself-002

iskanje-sebe-finding-myself-011

iskanje-sebe-finding-myself-012

iskanje-sebe-finding-myself-013

iskanje-sebe-finding-myself-014

iskanje-sebe-finding-myself-016

iskanje-sebe-finding-myself-015

iskanje-sebe-finding-myself-021

iskanje-sebe-finding-myself-022

iskanje-sebe-finding-myself-023

iskanje-sebe-finding-myself-017

Če te zanima fotografiranje z mano, preveri mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com. Dodajam pa še hitra linka do cenika in do forme za rezervacijo terminčka za sestanek ali fotografiranje 😉

If you want to see my work you can check it here. If you want to contact me for a question or booking, you can follow this link.

Komentarji

komentarji

Če želiš, lahko napišeš svoje mnenje o tej objavi.

Leave a reply.

You must be logged in to post a comment.