Družinsko fotografiranje – moja otroka na polju

Včasih sem svoja otroka fotografirala dnevno. Vsak pogled, vsak zobek, vsak dosežek, vse sem beležila. Sčasoma sem ugotovila, da jima vsakodnevno opazovanje in beleženje njunih dosežkov ne ugaja preveč. Postajala sta nestrpna vsakič, ko sem vzela v roke fotoaparat. To je bil vzrok, da sem svoje strasti omejila na enkrat tedensko, kar je na koncu prešlo na občasno. Predvsem si stalnega beleženja spominov še danes ne želi Tit. Ni mu všeč, da ga stalno opazujem pri igri, ali beležim njegove norčije. Raje ima, da se ta čas z njim aktivno ukvarjam, se pogovarjam, mu odgovarjam na številna vprašanja “ZAKAJ?” in mu pomagam izvajti njegove ideje. Njegovo željo spoštujem. Se pa na fotografijah rad pogleda. Včasi me prosi, da vzamem kak album, da vidi kako majhen je bil, kako je packal, kako je prvič zagledal Pio, … Vseeno pa sem ter tja vpraša, zakaj imam toliko več fotografij Pie. In potem pade vprašanje: “Imaš Pio bolj rada?” Čeprav ga spomnim, da me izrecno opominja, kako si ne želi sodelovati pri fotografiranju, to ni dovolj. Sploh, ko je žalosten.

Občasno ju zato oba prosim za sodelovanje. Že dolgo nisem imela priložnosti sodelovati z njima in z “mojo” zlato lučjo. Tokrat sem ju prosila za igranje na njun način, in sicer na požetem žitnem polju. Čeprav sta mi obljubila, da bosta sodelovala, temu ni bilo ravno tako predvsem, ko je prišel ključni trenutek. Tako kot že mnogokrat sem ugotovila, da je kljub vsemu najbolj zahtevno fotografirati lastna otroka.

fotografiranje_družin11

fotografiranje_družin12

fotografiranje_družin08

fotografiranje_družin10

fotografiranje_družin13

fotografiranje_družin09

fotografiranje_družin04

fotografiranje_družin05

fotografiranje_družin02

fotografiranje_družin03

fotografiranje_družin18

fotografiranje_družin17

fotografiranje_družin16

fotografiranje_družin15

Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.

Komentarji

komentarji

Comments are closed.