All posts in Osebno

  • Pust 2018

    Kot vsako leto, v februarju babi Sonja stiska pesti, da ji otroka ne bosta naložila prekomernega dela, pri izdelavi pustnih mask. Ampak kot vedno, čeprav pravi, da se je že navadila, ni bilo čisto tako. Letošnje leto se je Pia odločila, da bo Kleopatra. OK, odlično. Babi je skakala od sreče. Ker smo morali vedeti kaj več o Kleopatri, smo prebrali nekaj stvari o njenem življenju in ugotavljali zakaj se je tako intenzivno ličila. Bilo je zelo poučno in Pia je definitivno prava oseba za nošnjo njene maske. Tit se je čisto na koncu premislil. Najprej je ves čas govoril, da je že prevelik za maškare, na koncu pa se je odločil: “MUHOLOVKA bom!” Babi Sonji se je kar malo zavrtelo. Sledila so vprašanja: “Kaj je pa to? Kako si pa predstavljaš masko?”
    Hm, ja težka je bila, ampak ne zanj. Lotil se je risanja in muholovko izrisal v vseh treh projekcijah. Sonja je gledala, bila tiho in razmišljala. Ko je razmislila, je ni bilo slišati, ne videti. Čez nekaj časa se je oglasila z masko in preverila, ali je to to. Tit je od veselja skakal do stropa in naprej, jo hvaležno objemal in se ji zahvaljeval.

    No, pa sta bila tudi letošnje leto tisto, kar sta si želela biti in oba sta svoji pustni vlogi odigrala perfektno. Tit je sicer na mesto muh jedel krofe, ampak nič ne de. Samo, da ni bil želodček lačen.

  • Iskanje osebne sreče

    Leto 2017 je bilo zame leto ponovnega iskanja osebne sreče. Čeprav mi je težko razkriti svoje srce, pokazati svojo ranljivost, sem se odločila deliti svojo osebno izkušnjo. Če lahko s svojo zgodbo komu pomagam, bom neizmerno hvaležna, da sem mu uspela vliti optimizem in željo po vztrajnosti, ki ju definitivno potrebuje v tem trenutku. Zame je bilo leto 2017 leto transformacije, saj sem doživela pravo lekcijo svojega življenja.

    Obležati na tleh, ne videti prihodnosti, ker si popolnoma izčrpan, izžet. To so groba dejstva s katerimi sem se spopadala. Za to, da zmoreš vstati v novo sivo jutro, v katerem ne vidiš prihodnosti, priložnosti, v katerem ni inspiracije, niti optimizma, le strah, skrb, ker ne zmoreš več občutiti, živeti in doživljati svoje sreče, ki te brezpogojno dnevno obkroža. Za korak naprej potrebuješ pogum in ogrooomno, ogromno volje. Ampak kaj, ko te volje v tistem trenutku ni oz. je nisi sposoben videti, ker si tako zelo utrujen. Najhuje od vsega je, da se tam v tistem breznu Gausove krivulje počutiš tako samega, osamljenega, ker te prav nihče, ki tega ni doživel, ne more zares razumeti, četudi se trudi. Zelo težko si je pogledati v obraz in v očeh ne videti tiste iskrice, ki te je nekoč vedno spremljala, ki te je poganjala, gradila. Težko je, ko v srcu ne zmoreš več čutiti tistega občutka pričakovanja, prijetne nestrpnosti, dnevne hvaležnosti. Moja največja želja v letu 2017 je bila torej ponovno čutiti sebe.

    Leto 2016 se je zame zaključilo tako, da me je zdravje pustilo konkretno na cedilu. Po novi pestri sezoni fotografiranj, sem ostala prazna, izpraznjena, izžeta. V želji, da bi bila čim bolj popolna mama, podjetnica, žena, sem pozabila na čas zase. Od kar sem imela otroka, nisem počela več ničesar kar bi me veselilo. Nisem imela več hobija. Proste trenutke, kar jih je sploh bilo, sem posvetila otrokoma. Ponoči sem spala največ 3 ure, da sem lahko zadovoljila vsem potrebam, vsem urnikom. Nekoč je bil moj hobi fotografija, ki pa je postala moje preživetje. Nekoč je bil moj hobi hribolazenje, za kar preprosto nisem več imela časa. Vsi vikendi so bili rezervirani za poroke. Nekoč so me izpopolnjevala in inspirirala potovanja, kjer sem si v večerni tišini, z vsemi občutki dnevnih doživetij, postavljala plane za prihodnost, za kar pa preprosto nisem več našla priložnosti. Časa za sprostitev si torej nisem več znala poiskati. Trenutka tišine, ki ga dnevno tako nujno potrebujem, ni bilo več. Preprosto se nisem več slišala. Razpeta sem bila med delom, otrokoma in gospodinjstvom. Moj dan je imel nešteto obveznosti, med vikendi, meseci in leti ni bilo konkretnega predaha. Kadar sem imela trenutek časa, sem si želela le spati, saj sem bila neprespana. Želela sem si, da bi bili ljudje okoli mene srečni, zadovoljni in bi lahko pomagala vsakomur, ki me je prosil za pomoč. Nikomur nisem znala reči NE!
    Vse skupaj me je tako izčrpalo, da najprej nisem več čutila prstov na rokah in nogah, nato pa me je nekega deževnega pozno oktoberskega popoldneva, ko je prišel končno čas za počitek, uščipnilo v hrbtu. Bil je najbolj navaden premik, ki mi je sprožil nevzdržno bolečino v križu. Najprej sem se smejala kot vedno in si optimistično rekla sama pri sebi, da se mi že poznajo leta in bo čez kak trenutek minilo. Pa ni minilo. Bolečina se je stopnjevala. Zaslabilo mi je in omedlela sem. Tako sem se začela zavedati, da bolečina niti ni tako majhna in moram nanjo reagirati. Prvič sem dobila v hrbet blokado. Ležala sem 3 tedne, ker ob krču takrat še nisem znala reagirati. Bolj kot ne sem se smilila sama sebi, saj sem prvič v življenju obležala čisto na miru, nepokretna. Ničesar nisem uspela narediti, saj me je ob vsakem najmanjšem premiku zabolelo v križu. Nisem se bila še pripravljena spopasti s to bolečino. Ležala sem, popolnoma otopela. Ko sem bila končno zopet na nogah in polna upanja, da je vse OK, me je uščipnilo še enkrat. Vedela sem, da sem na pragu sprememb, da moram nekaj konkretno spremeniti, če želim ozdraveti in normalno živeti naprej.
    Nisem videla kje sem zgrešila, kje sem se izgubila. Ko si notri, ne vidiš ven. Tako sem bila primorana pasti v proces ponovnega odkrivanja sebe. Najhujše vprašanje, ki se mi je postavljalo je bilo, ali grem sploh lahko naprej, ali moram spremeniti svojo zgodbo, svoje sanje. Uf …
    Ves čas sem v sebi slišala besede Malega princa: ” Kdor želi videti, mora gledati s srcem.” Kako torej ponovno najti svoje srce, svojo inspiracijo, svoje bistvo, če pa ne vidiš nikamor? Pred tabo je samo tema.

    V svojem srcu sem se še spominjala časov, ko sem bila preprosto in iskreno srečna, navdušena nad življenjem samim po sebi, ko so me inspirirale majhne, vsakdanje stvari, ko sem še imela čas biti hvaležna zanje. Predvsem sem se spominjala časa ko sem v sebi še slišala svoj notranji glas, ki me je vodil pri odločitvah. Prva moja sprejeta odločitev je bila, da se bom odločno uprla bolečini in pričela z vadbo joge. Zakaj joga ne vem. Morda, ker potrebujem dnevno dozo miru in tišine, potrebovala pa sem ponovno privleči na plan svojo trmo, odločnost, ki sem jo na poti nekje izgubila. Prave želje po vadbi nisem imela, vendar sem se odločila, da pač moram. Najprej sem vadila 1-krat tedensko, saj so me mišice po vadbi zelo, zelo bolele, potem pa sem se odločila: ali vsak dan, ali pa pač omagam na poti. Padla je odločitev, da moram biti vsak dan na blazini vsaj 20 minut. Tekom vadbe sem izvedela za knjigo, povezano z mojo bolečo hrbtenico: Ozdravimo bolečine hrbta, pisatelja Johna E. Sarna. Tu se je moja pot začela širiti. Vse naprej je izhajalo iz spoznanj te knjige. Začela sem “kopati” in sprejela odločitve, ki so me pripeljale do tega, da sem se pobrala in v sebi ponovno začela čutiti hvaležnost, zadovoljstvo, srečo.

    Ko sem začela s svojo potjo iskanja, v sebi nisem znala več čutiti hvaležnosti. Pa ne, ker ne bi bila hvaležna. Bila sem, to sem vedela, vendar je preprosto nisem več mogla čutiti. Gledala sem svoja nasmejana, srečna otroka, najlepši sončni zahod, stala na najčudovitejšem kotičku zame v tistem hipu, poslušala glasbo, ki me je nekoč inspirirala, pa nisem čutila prav ničesar. Čeprav nisem čutila, sem vztrajala. Trmasto sem vztrajala pri želji, da nekoč pač bom čutila. Vzela sem si čas za glavni dopust pred poletno sezono. Vzela sem si čas za potovanje izven Evrope, za moj Maroko, ki je bil na TO DO listi že toliko let. “Ukradla” sem si nekaj poletnih vikendov za svojo družino, za pohajkovanje po morju in hribih. Začela sem graditi na poznanstvih, ki so me navduševala, gradila in spoznavala nove prečudovite ljudi, pare, družine. Za seboj sem pustila tiste ljudi, ki so le srkali mojo energijo in je niso znali uporabiti, niso znali biti hvaležni zanjo. Ob vsem tem sem začela ponovno čutiti veselje, doživljati srečo in čutiti hvaležnost za čudovite priložnosti, ki so mi bile dane. V zadnji polovici leta, sem zopet zaslišala svoj notranji glas. Vztrajanje in gradnja svojih dni na majhnih stvareh, za katere sem vedela, da so me nekoč navduševale, so pripomogle, da danes zopet čutim, se družim samo z ljudmi, ki sprejemajo mojo energijo in tudi oddajajo svojo čudovito energijo. Ne trudim se več z ljudmi, ki okoli sebe vidijo samo črnino in negativizem. Ne trudim se jih spremeniti. Verjamem, da kdor želi spremeniti svoje življene, ga bo spremenil. Spreminjati nekaj kar ljudje skrbno varujejo žal ne moreš. Naj objemajo svojo žalost, če jim toliko pomeni. Jaz sem se odločila za srečo, za zadovoljstvo, za ljubezen in temu bom sledila. Našla sem svoj mir. Našla sem svoj dnevni trenutek tišine, na katerega sem pozabila s prihodom svojih otrok. Naučila sem se ponovno živeti za ljubezen, dajati svojo ljubezen in se ponovno naučila hvaležno sprejemati. To sem jaz. Ženska, ki mora čutiti vse okoli sebe, če želi živeti svoje življenje in svoje sanje.

    Vesela sem, da sem bila v letu 2017 trmasta, pogumna in vztrajna. Hvaležna sem, da sem lahko v leto 2018 zakorakala trdno, z visokimi pričakovanji, vesela in srečna. Hvaležna sem, da sem se naučila najti ravnovesje med družino, ki mi daje moč in energijo, med delom, ki ga ljubim in obožujem ter komponento, na katero sem pozabila za dobrih 10 let, na čas zase. Zelo se že veselim izzivov, ki mi jih prinaša letošnje leto. Verjamem, da bo ponovno pestro, zanimivo, navdihujoče, (za)ljubljeno.

    Spodaj pa nekaj slikic trenutkov, ki so mi malo po malo pomagali znova zaživeti svoje življenje.

    iskanje-sebe-finding-myself-018

    iskanje-sebe-finding-myself-020

    iskanje-sebe-finding-myself-019

    iskanje-sebe-finding-myself-005

    iskanje-sebe-finding-myself-006

    iskanje-sebe-finding-myself-009

    iskanje-sebe-finding-myself-003

    iskanje-sebe-finding-myself-008

    iskanje-sebe-finding-myself-007

    iskanje-sebe-finding-myself-010

    iskanje-sebe-finding-myself-001

    iskanje-sebe-finding-myself-002

    iskanje-sebe-finding-myself-011

    iskanje-sebe-finding-myself-012

    iskanje-sebe-finding-myself-013

    iskanje-sebe-finding-myself-014

    iskanje-sebe-finding-myself-016

    iskanje-sebe-finding-myself-015

    iskanje-sebe-finding-myself-021

    iskanje-sebe-finding-myself-022

    iskanje-sebe-finding-myself-023

    iskanje-sebe-finding-myself-017

    Če te zanima fotografiranje z mano, preveri mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com. Dodajam pa še hitra linka do cenika in do forme za rezervacijo terminčka za sestanek ali fotografiranje 😉

    If you want to see my work you can check it here. If you want to contact me for a question or booking, you can follow this link.

  • Kam na dopust – Maroko 2017

    Potovanja so del naše družine. To smo pač mi. Nikoli nismo komplicirali kam gremo lahko na dopust v določeni starosti otroka. Šli smo kamor nas je vodila želja. Vse do leta 2017 smo z avtom potovali po Evropi (Sardinija, Korzika, Sicilija, Albanija, Grčija, …), saj za kaj več niti ni bilo časa. Leto 2017 pa je bilo leto, ko naju z dragim najin nemirni duh ni več mogel držati v Evropi. Odločila sva se, da bova otroka začela vpeljevati v svet, ki ga do tistega trenutka nista poznala. V svet, kjer ženska še vedno nima enakih pravic kot moški, v svet kjer še vedno živijo večinoma ruralno življenje, v svet kjer se kultura in vera, razlikujeta od naše, v svet kjer ljudje živijo v veliki večini (razen mest) v domovih narejenih iz naravnih materialov, kjer se ljudje družijo med seboj še na bolj tradicionalen način. Svet, ki sva jima ga pokazala, ju je preprosto navdušil. Čeprav sta bila na začetku zelo zadržana in malo preplašena, je zadržanost zelo hitro minila in začela sta uživati, komunicirati z ljudmi, na polno barantati.

    Časa za planiranje potovanja v Maroku niti nismo imeli, saj smo se za potovanje odločili dokaj na hitro. Pred odhodom smo oddajali še zadnje fotografije iz dogodka 500 podjetnic 2017. Še dobro, da sem na spletu našla opis klasične Maroške ture od Nina potuje, kar mi je predstavljalo dober okvir za planiranje prvih treh prenočišč, potem smo se prepustili poti in prenočišča bookirali sproti za nekaj dni v naprej. Odločili smo se za krog, ki ga je predlagala Nina, vendar v obratni smeri. Morda nam je bil zato zaključek našega potovanja bolj dolgočasen.

    Če sem pred odhodom menila, da me bodo fascinirali maroški rokodelki izdelki, sem se zelo motila. Fascinirala me je narava, njene barve, nepredstavljive teksture, njena mogočnost. Fascinirala so me rumena žitna polja, ki so jih želi ročno. Fasciniral me je vonj, barve in polni okusi njihove hrane. Nepozaben je bil njihov pomarančni sok, ki ga še danes lahko okusim v spominu.
    Mesta in tržnice me niso posebno navdušile. Morda, ker sem jih kar nekaj v svojem življenju že videla in se v tem svetu ne razlikujejo kaj preveč ena od druge, morda pa le zato, ker je v vsakem mestu tega totalno preveč. Najbolj prisrčna mi je ostala v spominu tržnica v Essouiri, ker je imela dušo. S prodajalcem si se dejansko pogovarjal, ne le barantal. Morda pa le zato, ker imam v spominu čudovit, okusen obrok na osrednji ribiški tržnici. Ali pa, ker mesto leži ob morju, kjer vrši naokoli ribičev, rib vseh velikosti, barv, kjer se vse mudi, ampak se tudi ne mudi 😉 Marakeš, Fes in Meknes, najbolj opisovana mesta, name niso naredili nekega posebnega vtisa, v njih nisem videla nekega posebnega čara. Najbolj očarana od vseh mest, ki sem jih doživela v Maroku, sem bila nad na pol porušenim mestom iz blata in slame, ki se nahaja pod Unescovo zaščito Ait Ben Daddou. Počutila sem se, kot bi bila del tistih časov.

    Vsako potovanje pa s seboj prinese izkušnje in doživetja, ki jih nikoli ne pozabiš. Naši takšni izkušnji sta bili dve.
    Prva je bila srečna zgodba z našim avtom, ko smo ob prvem vžigu ob 1.30 zjutraj, zaslišali predirljiv BIIIIP in napis na ekranu engine failure. OMG! Danes se smejimo ob spominu na to, vendar pa takrat ni bilo prav nič smešno. Rent a car agencija nam je sicer zagotovila, da je kljub piskanju z avtom vse OK, kar pa ni bilo ravno tolažilno, ko se je vsako minuto oglasil tisti grozni BIIIP. Bolj ko smo se približevali goram, puščavi, bolj kot je bilo vroče, bolj neutrudno je avto bipal. Na koncu smo resnično uspeli narediti celoten krog brez obiska pri mehaniku, rezen da smo konkretno nalili olja in hladilne tekočine.
    Druga izkušnja je bila s puščavo. Vsi smo si močno želeli na treking in prenočevanje v puščavi. Otroka in dragi so si kupili celo rute, da si bodo lahko naredili turbane. Realnost je bila, da smo ob prihodu v Merzougo, naleteli na močen puščavski vihar. Čeprav so skupine vozili v puščavo, so nam nekateri to odsvetovali. Včasih se je potrebno prizemljiti in poslušati glasove ljudi, za katere čutiš, da ti hočejo dobro. Mi smo to storili, čeprav je bilo otrokoma to zelo težko sprejeti. Posledica je bila, da smo našli prenočitev v čudovitem resortu v puščavi Auberge De Charme Les Dunes D´Or, kjer smo počakali, da se vihar poleže in odšli na umirjen, zasebni treking s kamelami ob sončnem vzhodu. Kaj tako lepega, kot to kar sem doživela v tistem dnevu puščave, v življenju še nisem doživela. Vihar je bil kljub pesku v glavi, v ustih, laseh, prav romantično doživetje, da o trekingu ob sončnem vzhodu sploh raje na izgubljam besed. Ko so se oblaki proti jutru razkadili in je veter prenehal pihati, sej je pred nami odprla ena velika gmota nepopisanega peska, ki jo je oblivala zlato-rozna jutranja zarja.

    Naše potovanje je bilo čudovito. Tu sem spoznala kako zelo sem pogrešala te najine pobege iz realnega sveta, v drug svet. Destinacija za leto 2018 je že izbrana. Komaj že čakam, da se odprejo termini letov in se lahko začne naša nova prvomajska pustolovščina 😀

    Maroko-Maroc-001

    Maroko-Maroc-002

    Maroko-Maroc-008

    Maroko-Maroc-003

    Maroko-Maroc-005

    Maroko-Maroc-004

    Maroko-Maroc-006

    Maroko-Maroc-007

    Maroko-Maroc-009

    Maroko-Maroc-011

    Maroko-Maroc-012

    Maroko-Maroc-013

    Maroko-Maroc-014

    Maroko-Maroc-010

    Maroko-Maroc-015

    Maroko-Maroc-016

    Maroko-Maroc-017

    Maroko-Maroc-018

    Maroko-Maroc-019

    Maroko-Maroc-020

    Maroko-Maroc-021

    Maroko-Maroc-022

    Maroko-Maroc-023

    Maroko-Maroc-024

    Maroko-Maroc-025

    Maroko-Maroc-026

    Maroko-Maroc-027

    Maroko-Maroc-028

    Maroko-Maroc-029

    Maroko-Maroc-030

    Maroko-Maroc-031

    Maroko-Maroc-033

    Maroko-Maroc-034

    Maroko-Maroc-035

    Maroko-Maroc-036

    Maroko-Maroc-037

    Maroko-Maroc-038

    Maroko-Maroc-039

    Maroko-Maroc-040

    Maroko-Maroc-041

    Maroko-Maroc-042

    Maroko-Maroc-032

    Maroko-Maroc-044

    Maroko-Maroc-045

    Maroko-Maroc-043

    Maroko-Maroc-046

    Maroko-Maroc-047

    Maroko-Maroc-048

    Maroko-Maroc-049

    Maroko-Maroc-050

    Maroko-Maroc-051

    Maroko-Maroc-052

    Maroko-Maroc-053

    Maroko-Maroc-054

    Maroko-Maroc-055

    Maroko-Maroc-056

    Maroko-Maroc-057

    Maroko-Maroc-058

    Maroko-Maroc-059

    Maroko-Maroc-060

    Maroko-Maroc-061

    Maroko-Maroc-062

    Maroko-Maroc-063

    Maroko-Maroc-064

    Maroko-Maroc-065

    Maroko-Maroc-066

    Maroko-Maroc-067

    Maroko-Maroc-068

    Maroko-Maroc-069

    Maroko-Maroc-070

    Maroko-Maroc-071

    Maroko-Maroc-072

    Maroko-Maroc-073

    Maroko-Maroc-075

    Maroko-Maroc-074

    Maroko-Maroc-076

    Maroko-Maroc-077

    Maroko-Maroc-079

    Maroko-Maroc-078

    Maroko-Maroc-080

    Maroko-Maroc-081

    Maroko-Maroc-082

    Maroko-Maroc-083

    Maroko-Maroc-084

    Maroko-Maroc-085

    Maroko-Maroc-086

    Maroko-Maroc-087

    Maroko-Maroc-088

    Maroko-Maroc-089

    Maroko-Maroc-090

    Maroko-Maroc-091

    Maroko-Maroc-092

    Maroko-Maroc-095

    Maroko-Maroc-096

    Maroko-Maroc-097

    Maroko-Maroc-093

    Maroko-Maroc-094

    Maroko-Maroc-098

    Maroko-Maroc-099

    Maroko-Maroc-100

    Maroko-Maroc-101

    Maroko-Maroc-102

    Maroko-Maroc-103

    Maroko-Maroc-104

    Maroko-Maroc-105

    Maroko-Maroc-106

  • Dilema: Družinsko fotografiranje / Family photography DA ali NE?

    Danes pišem blog o družinskem fotografiranju na splošno, zato sem v zapis vključila kar osebno družinsko zgodbico. Ta projekt je zame definitivno najtežji. Mnogo mamic me namreč pokliče, da si želi družinskih fotografij, vendar so v dilemi, ali naj se sploh trudijo prositi otroke za sodelovanje. V dilemi so, ali bi na koncu sploh dobili kakšne všečne, “normalne” družinske fotografije. Da, fotografiranje je za družino definitivno projekt, zato vsako vašo zgodbo z veseljem, pozorno poslušam, vam poskušam svetovati, vas umiriti, usmerjati, ampak… vas ob tem še kako zelo dobro razumem.

    Naša zgodbica je takšna, da se ob prošnji za fotografiranje najprej pojavi totalen odpor. “Ne!” je beseda, ki jo zelo rada uporabljata. Za sodelovanje ju ne prosim velikokrat, prej zelo poredko, ker vem, da Titu to predstavlja stres, odpor. Raje ju fotografiram sproščena in v akciji. Včasih pa vseeno izrazim prošnjo. Ob predpostavki, da imata kar nekaj lepih fotografij, je sodelovanje pri fotografiranju za njiju drugotnega pomena. Glede na to, da sta zelo dinamična in sta trenutno v fazi stalnega prepiranja, bratsko-sestrskega pretepanja, da ne moreta nikakor biti in stati drug ob drugem, je fotografiranje mojih otrok zame največji izziv. Tit si ne želi fotografij-teoretično. Vseeno mu je zanje. Pia je prava pozerka in bi bila stalno pred objektivom. Za fotografijo bi tudi objela brata, čeprav se je trenutek pred tem z njim močno sprla. On ostaja karakter in se njeni bližini z vsemi štirimi, odločno in užaljeno upira. Rezultat njunega prepiranja je VEDNO vprašanje: “Zakaj pa mene ni na toliko fotografijah, kot je Pia?” Ta izziv me je v vseh teh letih torej tako izuril, da znam izrabiti sekunde in minutke, ki so mi dane. Ves čas, ki mi je naklonjen dodatno pa poskušam izrabiti do zadnjega trenutka. Pri svojih otrocih imam skupnih torej cca. 5 minut, navadno še manj. Takole torej izgleda naših 5 minut skupaj. Seveda sta se prej dobro sprla. Če te zanima kako pa izgleda naše fotografiranje po preteku teh 5 minut, pa povej. Lahko nadaljujem zgodbico, ampak Tita ni na njih.

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-001

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-002

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-003

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-004

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-005

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-006

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-007

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-008

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-009

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-010

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-011

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-012

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-013

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-014

    druzinsko-fotografiranje-family-photography-015

    Če te zanima fotografiranje z mano, preveri mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com. Dodajam pa še hitra linka do cenika in do forme za rezervacijo terminčka za sestanek ali fotografiranje 😉

    If you want to see my work you can check it here. If you want to contact me for a question or booking, you can follow this link.

  • Kam na izlet z družino – Sedmera jezera

    Že dolgo, dolgo časa nisem uspela napisati zapisa o tem, kam na izlet z družino, ko si uspemo odtrgati trenutek samo zase. Včerajšnji dan je bil zame magičen. Prvič po 10-ih letih mi je srce tako zelo vriskalo od sreče, da ga nisem mogla ukrotiti. Pot, ki smo jo prehodili, si zato zasluži prav poseben zapis.

    Ideja, da bi z otroki odšli na Sedmera jezera, me je prešinila v petek zvečer. Z dragim sva se strinjala, da je vredno poskusiti. Odločila sva se, da kakorkoli pač bo, poskusimo. Zavedala sva se, da je enodnevna pot dolga za otroka, stara 7 in 9 let. S seboj smo zato z veseljem vzeli še prijateljičinega sina. Družba otrokom vedno prav pride.

    Najprej nas je pot vodila do Bohinja do planine Blato, kjer smo pustili avto. Pri Koči na Planini pri Jezeru smo bili kot bi mignil, zato se niti nismo ustavljali. Na čudoviti planinici Dedno Polje smo si privoščili konkretno malico, ki nas je kot na krilih ponesla do Koče pri Triglavskih jezerih, in sicer po poti čez Prode. Pot je sicer lahka za hojo, razgledna in čudovita za opazovanje rož. Ker smo se vsi strinjali, da je pot čez Prode predolga in bi nam prav prišlo malce akcije, smo se nazaj odpravili po poti čez Štapce, ki je vodila po melišču nad kočo. Sprva malce jamranja zaradi hitrega zpenjanja, je zamenjalo vriskanje in veselje, ko so zagledali leseno lestev, pa jeklenico in kline. V trenutku so bili vsi čez skalo in sledilo je samo še spuščanje nazaj proti Planini Jezero. Tam smo si privoščili konkretno malico in se brez problema podvizali nazaj do avta.

    Otroci so hodili tempo, kot bi ga sicer hodila sama. Na celotni poti ni bilo niti prepira, niti joka, nobenega jamranja. Imeli smo že tudi nekaj 10 minut tišine, da smo lahko celo poslušali petje ptic, čričkov in šklopotanje kač v grmovjih. Opazovali smo čudovite razglede, preverjali znanje o imenih rož in zdravilnih učinkovinah. Še Dante (pes) se je lepo priključil skupini in budno pazil, da mu ne uidemo. Sama sem se počutila kot, bi se vrnila v davno pozabljen dom, tam kjer se je moja strast s fotografijo sploh začela – v naravi, v gorah.

    Prehodili smo torej 18 km, kar je cca. 26500 odraslih korakov. Naredili smo cca. 1500 višinskih metrov in za to porabili 7,5 h. Same hoje je bilo za 5,20 h. Pot je razgibana in ni nevarna v kolikor otroci že hodijo po gorah. Še večje doživetje bi bilo, da bi v Koči pri Sedmerih jezerih prespali in se vračali naslednji dan.

    V glavnem, otroci so maksimalno uživali. To so, kljub utrujenosti, pokazali nasmeški na njihovih obrazih. Iz najine strani so na koncu prejeli najveličastnejši poklon, kar so si definitivno zaslužili.

    Never forget to dream. Life is full of surprises.

    SloveniaTravel-001

    SloveniaTravel-002

    SloveniaTravel-003

    SloveniaTravel-004

    SloveniaTravel-005

    SloveniaTravel-006

    SloveniaTravel-007

    SloveniaTravel-008

    SloveniaTravel-021

    SloveniaTravel-009

    SloveniaTravel-010

    SloveniaTravel-011

    SloveniaTravel-012

    SloveniaTravel-013

    SloveniaTravel-014

    SloveniaTravel-015

    SloveniaTravel-016

    SloveniaTravel-017

    SloveniaTravel-022

    SloveniaTravel-018

    SloveniaTravel-019

    SloveniaTravel-020