Archive for January, 2018

  • Vse najboljše meni – dobrodošla 40-ta

    Pa sem tukaj, kjer sem nekoč rekla, da so ljudje stari. Sem na prehodu iz mladosti v zrelost. Da, tako sama pojmujem ta leta. Evo, dopolnila sem torej svojih 40 let. 🤪 Uf… Da, seveda sem imela krizo ob misli na to ogromno številko, veliko krizo. Misel na to, da je za mano dobra polovica življenja me je strašila, vendar sem dojela, da nisi star dokler ne obupaš, dokler v svojem življenju ne vidiš več smisla in jaz ga definitivno še kako vidim. Sedaj jasneje kot kdajkoli. Do sedaj sem živela polno življenje in tako življenje želim imeti tudi v prihodnje. Vesela sem, da sem za seboj pustila svoja 30. leta, polna zanimivih, velikih, odločilnih izzivov, v katerih sem doživela ogromno preizkušanja vzdržljivosti, trme in vztrajnosti. To so bila namreč leta, ki so mi predstavljala največji izziv in leta v katera se ne bi več vrnila drugače kot v čudovitih spominih. V glavnem, čeprav sem officialy stara, sem srečna.

    Zakaj sem torej hvaležna za svojih 40 let?

    Ko sem bila mlada sem ob vsakem nedeljskem kosilu, prazniku ipd. morala poslušati “govejo” muziko, ki mi ni bila nikoli všeč. Naučila sem se živeti z njo, vendar pa nikoli ni bila moja izbira. Čeprav mi je bilo rečeno, da tudi to pride, lahko povem, da NE pride! Kot nekoč jo toleriram, poslušam pa ne, če to ni potrebno. Rečeno mi je bilo, da bom pri 40-ih zamenjala zabave za veselice, ampak NE! Jaz še vedno hodim na zabave, koncerte in partye. Rečeno mi je bilo, da si moram zagotoviti varen pristan, hoditi v službo, tudi če ne vidim smisla, pridno delati za večje podjetje, biti tiho, se podrejati, da bom v življenju nekaj imela, ampak NE… Jaz ne hodim v “varno” službo. Sem sama svoj šef in NE… nisem tiho, ker nikoli nisem mogla biti tiho in DA… nekaj imam. Imam čudovitega moža, ki mi v vsakem trenutku stoji ob strani. Imam dva prekrasna, zdrava, inteligentna otroka. Imam najbolj čudovitega psa, ki me vsak dan nasmeji, spodbuja k rekreaciji. Imam kredite, ampak NE… Nimam velike hiše, z velikimi sobanami in večimi kopalnicami, z veliko trato spredaj. NE, niti nimam avtov prestižnih znamk. Imam pa avto v katerem se počutim odlično in varno. Imam tudi čudovito stanovanje, ki sva ga z dragim ustvarila sama in bi lahko imelo 1-2 sobi več, kar sicer pomeni več pospravljanja in manj časa za preživljanje z družino. Ampak kakorkoli, lahko bi imelo še tisti 2 dodatni sobi. Bi našli čas za pospravljanje. Naše stanovanje ima čudovit razgled na trg, na dogajanje, na zelenje in je stacionirano v centru mesta, kar pomeni manj časa za razvažanje otrok na popoldanske aktivnosti. DA, zato imam tudi možnost, da se popoldan in med vikendi odpravim v hribe, na izlete, v naravo. Ni mi potrebno kositi trave, skrbeti za vrt, pomivati izbranih, designerskih omaric, ki jih bom v naslednjem desetletju z veseljem vgradila v svojo novo kuhinjo in DA… otrokoma dovolim vstop v kuhinjo, dovolim jima kuhati, ustvarjati in tacati po mojih Ikeinih omaricah. Ni me strah, da se kaj zgodi, če pa se pa… KAJ POTEM!? Rečeno mi je bilo, naj potujem in se zabavam dokler ne bom imela otrok, kreditov, ampak… DA, imam otroka in kredite in DA … potujem in se imam fino s svojo družino.
    Včasih mi je bilo rečeno, da moram svojega moškega trdno držati, ampak NE… Moj moški hodi sam, samostojno, ni privezan, pa je še vedno ob meni. Včasih mi je bilo rečeno, da so vloge ženske v družini fiksne, tradicionalne, ampak NE… dobila sem moža, ki se s tem ne strinja, ker nama je skupni čas za družino preprosto predragocen.
    Rečeno mi je bilo, da so sanje premalo za življenje, za vsakdanji kuh, ampak NE… Jaz sanjam. Dovolim si sanjati. Včasih so sanje lepe in nežne, včasih pa temne in mrzle, ampak so moje sanje. Včasih mi je bilo rečeno, naj ne hodim po oblakih, ker lahko strmoglavim. Danes si rečem PA KAAAJ, pač strmoglavim, se poberem in poskušam spet leteti. Bo že ratalo. Če uspe vzlet, je let mačji kašelj.
    Včasih mi je bilo rečeno, da ne smem slepo zaupati, ampak NE… jaz sem pač osel oz. oslica. Verjamem v dobro, le da si vzamem rezervo. Včasih mi je bilo rečeno naj nastavim še drugo lice, če me kdo udari na prvo, ampak NE… naučila sem se, odmakniti ali udariti nazaj in nikoli ne pustiti nikomur, da bi me udaril na katerokoli lice. Včasih so mi govorili, da moram potrpeti, če želim nekaj doseči in NE… ne čakam več. Kdor samo čaka, definitivno NE dočaka. Včasih so mi govorili, naj ne zajemam življenja z veliko žlico, ampak halooo… Zakaj ga ne bi, če imam pa v roki veliko žlico?! Včasih mi je bilo rečeno, da se moram podrediti večini, ampak NE… Če v nekaj verjamem, verjamem. Mnenja ne spremenim in se ne podrejam. Naučila sem se le, da se odstranim, ko ne vidim več smisla.
    Včasih mi je bilo rečeno tudi, da se bom z leti UMIRILA!!!, ampak NE… Pri 40-ih ponovno čutim energijo, ki je močnejša kot kadarkoli. Pri 40-ih ponovno začenjam počasi čutiti svobodo, ki sem jo čutila pri svojih 25 letih. Svoboda je sicer malce drugače začinjena, vendar mi daje več moči.

    Ko sem bila mlajša, sta mi pasala trenutek miru in tišine, trenutek zase. To se ni spremenilo. Danes sem le veliko bolj hvaležna za vsak ukraden trenutek. Te hvaležnosti prej nisem poznala. Bilo je samoumevno. Ko sem bila mlajša, sem rada tekla, kar mi sedaj ne paše več, zato se raje posvetim dnevni vadbi joge. Včasih sem rada “hodila” na dolge proge, tudi danes imam enake želje, le da si danes zastavljam zahtevnejše cilje in se jih bolj trudim doseči. Ko sem bila mlajša, so me pri sestopanju iz hribov bolela kolena in nič drugače ni sedaj. Ko sem bila mlajša in sem hodila v hribe, me je bolel hrbet pod težo nahrbtnika, danes napakiram veliko manj, hrbet pa me s hojo preneha boleti.

    Ko sem bila mlajša so mi govorili, da te otrok spremeni, da je z otroki vse drugače. Hmmmm… RES JE. Govorili so mi, da z otroki pride odgovornost, ki jo nosiš in čutiš v svojem srcu do konca življenja, v vsakem vdihu, vsak trenutek. Hmmmm… RES JE. Včasih je ta odgovornost čudovita, navdihujoča, včasih pa težka, zavirajoča. Tako pač je. Zato je zanimivo.
    Govorili so mi tudi naj ne kritiziram staršev pri vzgoji. Danes to razumem, takrat nisem. Biti starš je najlepše in najtežje poslanstvo za katerega se nisi nikoli v življenju izobraževal, niti prejel kakršnekoli diplome. Starševstvo je največja avantura. Govorili so: Rana ura zlata ura… RES je. Bolje dojeti pozno, kot nikoli.

    Govorili so mi, naj se ne vtikam v tuje zadeve in DA… ne vtikam se in to me veseli. Govorili so mi naj ne gledam drugih in naj pospravim pod svojim pragom in DA… še vedno upoštevam. Govorili so mi naj ne opravljam drugih in DA, tudi to upoštevam. Kje imam pa čas, da se ukvarjam s problemi in življenji drugih ljudi. Govorili so mi, da si moram za prijatelje vedno vzeti čas. ABSOLUTNO upoštevam. Potrebno planirati, ampak da… čas si vzamem. Govorili so mi, da moram pomagati človeku v nesreči in DA, …. seveda pomagam, ampak samo, če si pomoči želi. Ljudi se ne trudim več spreminjati, spreobračati, niti nisem več pripravljena poslušati jamranja ali zgodb, ki se nikoli ne zaključijo. Ne vlagam energije nekam, kjer ne vidim izplena.

    Izkušnje, ki sem jih skozi leta pridobila, so me torej ustvarile. Grenke izkušnje so me zgradile, lepe okrepile. Nikoli več si ne bi želela nazaj. Izkoristila bom vsak poklonjeni trenutek, da ga bom živela s polnimi pljuči. Leta niso pomembna, pomembno je kaj je v glavi in v srcu. Moja avantura v naslednjem desetletju se torej lahko prične.

    VSE NAJBOLJŠE MENI, OD MENE 😘 🎂 🏆 🎆

    Takole so pa zakurili moja 30-ta leta. In prav je tako 😁

  • Chelsea & Jeffrey – Lake Bled winter wedding

    Bled and Lake Bled are not magnificent just during summer time. Winter in Bled is just beautiful, because everything finally settles down. It’s so calming, pure, magnificent. It’s so wonderful when the mists break down on the lake and mountain tops show up with a bright snow cover. The lake is so beautiful and green. It can be freezing cold, but then on sunny day, warm, gentle light covers atmosphere with pastel colors in gold, pink and blue shades.
    I’ve experience just that kind of day when I’ve photographed beautiful wedding of Chelsea and Jeffrey. It was freezing cold and simply magical. They have choosen wedding in Slovenia by clicking photos for their dream place wedding. They’ve traveled to Bled alone, without witnesses and without all the wedding party. What they’ve really wanted was to experience an intimate wedding, wedding just for themselves. They wanted to feel the moment of their long-standing dreams in all it’s perfection. I sooo, sooo much understood their wishes and so I’ve enjoyed just following them during their day in all it’s calmness.
    When I’m watching their photos, I stil feel that moment. It was just perfect. I’m so grateful that I’d opportunity to be with them. I believe their love life will be so magical as it was their wedding day. Thank you so much Chelsea and Jeffrey. You are amazing.

     

    Bled in Blejsko jezero sta pozimi prav čarobna. Ko se turistična sezona končno umiri, je Bled prav čaroben kraj, kamor v tem času rada zahajam. Mrzel in sončen dan na Bledu pričara nežne, pastelne barve v zlatih, roza in modrih odtenkih. Sprehajalcev in turistov je sprejemljivo število. Množic ni več, ker so odšle s poletjem, s prazniki. Takšnen trenutek sem doživela tudi pri fotografiranju poročnega dne Chelsea in Jeffreya. Bilo je preprosto čarobno. Na Bled sta pripotovala sama. Brez prič in brez svatov. Želela sta si intimne poroke, poroke zase. Želela sta si občutiti trenutek v vsej njegovi popolnosti. Želela sta si čutiti sebe in se ne obremenjevati z drugimi. Želela sta si končno doživeti svoje večletne sanje na tem čudovitem kotičku Slovenije. Kako zelo sem ju čutila in razumela. Uživala sem v njunem dnevu, v njuni umirjenosti in njunem doživljanju ljubezni. Ko gledam njune poročne fotografije občutim tisti trenutek. Bil je popoln. Hvaležna sem, da sem bila lahko ob njiju, doživela in občutila njun poročni dan. Verjamem, da bo nadaljevanje njune ljubezni tako čudovito, kot je bil njun poročni dan.

     

    Wedding photographer / Poročna fotografija: polonabartol.com
    Wedding planner / Organizacija poroke: Primavera Bled

     

    If you want to see my work you can check it here. If you want to contact me for a question or booking, you can follow this link.

    Če te zanima fotografiranje z mano, preveri mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com. Dodajam pa še hitra linka do cenika in do forme za rezervacijo terminčka za sestanek ali fotografiranje 😉

  • Iskanje osebne sreče

    Leto 2017 je bilo zame leto ponovnega iskanja osebne sreče. Čeprav mi je težko razkriti svoje srce, pokazati svojo ranljivost, sem se odločila deliti svojo osebno izkušnjo. Če lahko s svojo zgodbo komu pomagam, bom neizmerno hvaležna, da sem mu uspela vliti optimizem in željo po vztrajnosti, ki ju definitivno potrebuje v tem trenutku. Zame je bilo leto 2017 leto transformacije, saj sem doživela pravo lekcijo svojega življenja.

    Obležati na tleh, ne videti prihodnosti, ker si popolnoma izčrpan, izžet. To so groba dejstva s katerimi sem se spopadala. Za to, da zmoreš vstati v novo sivo jutro, v katerem ne vidiš prihodnosti, priložnosti, v katerem ni inspiracije, niti optimizma, le strah, skrb, ker ne zmoreš več občutiti, živeti in doživljati svoje sreče, ki te brezpogojno dnevno obkroža. Za korak naprej potrebuješ pogum in ogrooomno, ogromno volje. Ampak kaj, ko te volje v tistem trenutku ni oz. je nisi sposoben videti, ker si tako zelo utrujen. Najhuje od vsega je, da se tam v tistem breznu Gausove krivulje počutiš tako samega, osamljenega, ker te prav nihče, ki tega ni doživel, ne more zares razumeti, četudi se trudi. Zelo težko si je pogledati v obraz in v očeh ne videti tiste iskrice, ki te je nekoč vedno spremljala, ki te je poganjala, gradila. Težko je, ko v srcu ne zmoreš več čutiti tistega občutka pričakovanja, prijetne nestrpnosti, dnevne hvaležnosti. Moja največja želja v letu 2017 je bila torej ponovno čutiti sebe.

    Leto 2016 se je zame zaključilo tako, da me je zdravje pustilo konkretno na cedilu. Po novi pestri sezoni fotografiranj, sem ostala prazna, izpraznjena, izžeta. V želji, da bi bila čim bolj popolna mama, podjetnica, žena, sem pozabila na čas zase. Od kar sem imela otroka, nisem počela več ničesar kar bi me veselilo. Nisem imela več hobija. Proste trenutke, kar jih je sploh bilo, sem posvetila otrokoma. Ponoči sem spala največ 3 ure, da sem lahko zadovoljila vsem potrebam, vsem urnikom. Nekoč je bil moj hobi fotografija, ki pa je postala moje preživetje. Nekoč je bil moj hobi hribolazenje, za kar preprosto nisem več imela časa. Vsi vikendi so bili rezervirani za poroke. Nekoč so me izpopolnjevala in inspirirala potovanja, kjer sem si v večerni tišini, z vsemi občutki dnevnih doživetij, postavljala plane za prihodnost, za kar pa preprosto nisem več našla priložnosti. Časa za sprostitev si torej nisem več znala poiskati. Trenutka tišine, ki ga dnevno tako nujno potrebujem, ni bilo več. Preprosto se nisem več slišala. Razpeta sem bila med delom, otrokoma in gospodinjstvom. Moj dan je imel nešteto obveznosti, med vikendi, meseci in leti ni bilo konkretnega predaha. Kadar sem imela trenutek časa, sem si želela le spati, saj sem bila neprespana. Želela sem si, da bi bili ljudje okoli mene srečni, zadovoljni in bi lahko pomagala vsakomur, ki me je prosil za pomoč. Nikomur nisem znala reči NE!
    Vse skupaj me je tako izčrpalo, da najprej nisem več čutila prstov na rokah in nogah, nato pa me je nekega deževnega pozno oktoberskega popoldneva, ko je prišel končno čas za počitek, uščipnilo v hrbtu. Bil je najbolj navaden premik, ki mi je sprožil nevzdržno bolečino v križu. Najprej sem se smejala kot vedno in si optimistično rekla sama pri sebi, da se mi že poznajo leta in bo čez kak trenutek minilo. Pa ni minilo. Bolečina se je stopnjevala. Zaslabilo mi je in omedlela sem. Tako sem se začela zavedati, da bolečina niti ni tako majhna in moram nanjo reagirati. Prvič sem dobila v hrbet blokado. Ležala sem 3 tedne, ker ob krču takrat še nisem znala reagirati. Bolj kot ne sem se smilila sama sebi, saj sem prvič v življenju obležala čisto na miru, nepokretna. Ničesar nisem uspela narediti, saj me je ob vsakem najmanjšem premiku zabolelo v križu. Nisem se bila še pripravljena spopasti s to bolečino. Ležala sem, popolnoma otopela. Ko sem bila končno zopet na nogah in polna upanja, da je vse OK, me je uščipnilo še enkrat. Vedela sem, da sem na pragu sprememb, da moram nekaj konkretno spremeniti, če želim ozdraveti in normalno živeti naprej.
    Nisem videla kje sem zgrešila, kje sem se izgubila. Ko si notri, ne vidiš ven. Tako sem bila primorana pasti v proces ponovnega odkrivanja sebe. Najhujše vprašanje, ki se mi je postavljalo je bilo, ali grem sploh lahko naprej, ali moram spremeniti svojo zgodbo, svoje sanje. Uf …
    Ves čas sem v sebi slišala besede Malega princa: ” Kdor želi videti, mora gledati s srcem.” Kako torej ponovno najti svoje srce, svojo inspiracijo, svoje bistvo, če pa ne vidiš nikamor? Pred tabo je samo tema.

    V svojem srcu sem se še spominjala časov, ko sem bila preprosto in iskreno srečna, navdušena nad življenjem samim po sebi, ko so me inspirirale majhne, vsakdanje stvari, ko sem še imela čas biti hvaležna zanje. Predvsem sem se spominjala časa ko sem v sebi še slišala svoj notranji glas, ki me je vodil pri odločitvah. Prva moja sprejeta odločitev je bila, da se bom odločno uprla bolečini in pričela z vadbo joge. Zakaj joga ne vem. Morda, ker potrebujem dnevno dozo miru in tišine, potrebovala pa sem ponovno privleči na plan svojo trmo, odločnost, ki sem jo na poti nekje izgubila. Prave želje po vadbi nisem imela, vendar sem se odločila, da pač moram. Najprej sem vadila 1-krat tedensko, saj so me mišice po vadbi zelo, zelo bolele, potem pa sem se odločila: ali vsak dan, ali pa pač omagam na poti. Padla je odločitev, da moram biti vsak dan na blazini vsaj 20 minut. Tekom vadbe sem izvedela za knjigo, povezano z mojo bolečo hrbtenico: Ozdravimo bolečine hrbta, pisatelja Johna E. Sarna. Tu se je moja pot začela širiti. Vse naprej je izhajalo iz spoznanj te knjige. Začela sem “kopati” in sprejela odločitve, ki so me pripeljale do tega, da sem se pobrala in v sebi ponovno začela čutiti hvaležnost, zadovoljstvo, srečo.

    Ko sem začela s svojo potjo iskanja, v sebi nisem znala več čutiti hvaležnosti. Pa ne, ker ne bi bila hvaležna. Bila sem, to sem vedela, vendar je preprosto nisem več mogla čutiti. Gledala sem svoja nasmejana, srečna otroka, najlepši sončni zahod, stala na najčudovitejšem kotičku zame v tistem hipu, poslušala glasbo, ki me je nekoč inspirirala, pa nisem čutila prav ničesar. Čeprav nisem čutila, sem vztrajala. Trmasto sem vztrajala pri želji, da nekoč pač bom čutila. Vzela sem si čas za glavni dopust pred poletno sezono. Vzela sem si čas za potovanje izven Evrope, za moj Maroko, ki je bil na TO DO listi že toliko let. “Ukradla” sem si nekaj poletnih vikendov za svojo družino, za pohajkovanje po morju in hribih. Začela sem graditi na poznanstvih, ki so me navduševala, gradila in spoznavala nove prečudovite ljudi, pare, družine. Za seboj sem pustila tiste ljudi, ki so le srkali mojo energijo in je niso znali uporabiti, niso znali biti hvaležni zanjo. Ob vsem tem sem začela ponovno čutiti veselje, doživljati srečo in čutiti hvaležnost za čudovite priložnosti, ki so mi bile dane. V zadnji polovici leta, sem zopet zaslišala svoj notranji glas. Vztrajanje in gradnja svojih dni na majhnih stvareh, za katere sem vedela, da so me nekoč navduševale, so pripomogle, da danes zopet čutim, se družim samo z ljudmi, ki sprejemajo mojo energijo in tudi oddajajo svojo čudovito energijo. Ne trudim se več z ljudmi, ki okoli sebe vidijo samo črnino in negativizem. Ne trudim se jih spremeniti. Verjamem, da kdor želi spremeniti svoje življene, ga bo spremenil. Spreminjati nekaj kar ljudje skrbno varujejo žal ne moreš. Naj objemajo svojo žalost, če jim toliko pomeni. Jaz sem se odločila za srečo, za zadovoljstvo, za ljubezen in temu bom sledila. Našla sem svoj mir. Našla sem svoj dnevni trenutek tišine, na katerega sem pozabila s prihodom svojih otrok. Naučila sem se ponovno živeti za ljubezen, dajati svojo ljubezen in se ponovno naučila hvaležno sprejemati. To sem jaz. Ženska, ki mora čutiti vse okoli sebe, če želi živeti svoje življenje in svoje sanje.

    Vesela sem, da sem bila v letu 2017 trmasta, pogumna in vztrajna. Hvaležna sem, da sem lahko v leto 2018 zakorakala trdno, z visokimi pričakovanji, vesela in srečna. Hvaležna sem, da sem se naučila najti ravnovesje med družino, ki mi daje moč in energijo, med delom, ki ga ljubim in obožujem ter komponento, na katero sem pozabila za dobrih 10 let, na čas zase. Zelo se že veselim izzivov, ki mi jih prinaša letošnje leto. Verjamem, da bo ponovno pestro, zanimivo, navdihujoče, (za)ljubljeno.

    Spodaj pa nekaj slikic trenutkov, ki so mi malo po malo pomagali znova zaživeti svoje življenje.

    iskanje-sebe-finding-myself-018

    iskanje-sebe-finding-myself-020

    iskanje-sebe-finding-myself-019

    iskanje-sebe-finding-myself-005

    iskanje-sebe-finding-myself-006

    iskanje-sebe-finding-myself-009

    iskanje-sebe-finding-myself-003

    iskanje-sebe-finding-myself-008

    iskanje-sebe-finding-myself-007

    iskanje-sebe-finding-myself-010

    iskanje-sebe-finding-myself-001

    iskanje-sebe-finding-myself-002

    iskanje-sebe-finding-myself-011

    iskanje-sebe-finding-myself-012

    iskanje-sebe-finding-myself-013

    iskanje-sebe-finding-myself-014

    iskanje-sebe-finding-myself-016

    iskanje-sebe-finding-myself-015

    iskanje-sebe-finding-myself-021

    iskanje-sebe-finding-myself-022

    iskanje-sebe-finding-myself-023

    iskanje-sebe-finding-myself-017

    Če te zanima fotografiranje z mano, preveri mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com. Dodajam pa še hitra linka do cenika in do forme za rezervacijo terminčka za sestanek ali fotografiranje 😉

    If you want to see my work you can check it here. If you want to contact me for a question or booking, you can follow this link.

  • Kam na dopust – Maroko 2017

    Potovanja so del naše družine. To smo pač mi. Nikoli nismo komplicirali kam gremo lahko na dopust v določeni starosti otroka. Šli smo kamor nas je vodila želja. Vse do leta 2017 smo z avtom potovali po Evropi (Sardinija, Korzika, Sicilija, Albanija, Grčija, …), saj za kaj več niti ni bilo časa. Leto 2017 pa je bilo leto, ko naju z dragim najin nemirni duh ni več mogel držati v Evropi. Odločila sva se, da bova otroka začela vpeljevati v svet, ki ga do tistega trenutka nista poznala. V svet, kjer ženska še vedno nima enakih pravic kot moški, v svet kjer še vedno živijo večinoma ruralno življenje, v svet kjer se kultura in vera, razlikujeta od naše, v svet kjer ljudje živijo v veliki večini (razen mest) v domovih narejenih iz naravnih materialov, kjer se ljudje družijo med seboj še na bolj tradicionalen način. Svet, ki sva jima ga pokazala, ju je preprosto navdušil. Čeprav sta bila na začetku zelo zadržana in malo preplašena, je zadržanost zelo hitro minila in začela sta uživati, komunicirati z ljudmi, na polno barantati.

    Časa za planiranje potovanja v Maroku niti nismo imeli, saj smo se za potovanje odločili dokaj na hitro. Pred odhodom smo oddajali še zadnje fotografije iz dogodka 500 podjetnic 2017. Še dobro, da sem na spletu našla opis klasične Maroške ture od Nina potuje, kar mi je predstavljalo dober okvir za planiranje prvih treh prenočišč, potem smo se prepustili poti in prenočišča bookirali sproti za nekaj dni v naprej. Odločili smo se za krog, ki ga je predlagala Nina, vendar v obratni smeri. Morda nam je bil zato zaključek našega potovanja bolj dolgočasen.

    Če sem pred odhodom menila, da me bodo fascinirali maroški rokodelki izdelki, sem se zelo motila. Fascinirala me je narava, njene barve, nepredstavljive teksture, njena mogočnost. Fascinirala so me rumena žitna polja, ki so jih želi ročno. Fasciniral me je vonj, barve in polni okusi njihove hrane. Nepozaben je bil njihov pomarančni sok, ki ga še danes lahko okusim v spominu.
    Mesta in tržnice me niso posebno navdušile. Morda, ker sem jih kar nekaj v svojem življenju že videla in se v tem svetu ne razlikujejo kaj preveč ena od druge, morda pa le zato, ker je v vsakem mestu tega totalno preveč. Najbolj prisrčna mi je ostala v spominu tržnica v Essouiri, ker je imela dušo. S prodajalcem si se dejansko pogovarjal, ne le barantal. Morda pa le zato, ker imam v spominu čudovit, okusen obrok na osrednji ribiški tržnici. Ali pa, ker mesto leži ob morju, kjer vrši naokoli ribičev, rib vseh velikosti, barv, kjer se vse mudi, ampak se tudi ne mudi 😉 Marakeš, Fes in Meknes, najbolj opisovana mesta, name niso naredili nekega posebnega vtisa, v njih nisem videla nekega posebnega čara. Najbolj očarana od vseh mest, ki sem jih doživela v Maroku, sem bila nad na pol porušenim mestom iz blata in slame, ki se nahaja pod Unescovo zaščito Ait Ben Daddou. Počutila sem se, kot bi bila del tistih časov.

    Vsako potovanje pa s seboj prinese izkušnje in doživetja, ki jih nikoli ne pozabiš. Naši takšni izkušnji sta bili dve.
    Prva je bila srečna zgodba z našim avtom, ko smo ob prvem vžigu ob 1.30 zjutraj, zaslišali predirljiv BIIIIP in napis na ekranu engine failure. OMG! Danes se smejimo ob spominu na to, vendar pa takrat ni bilo prav nič smešno. Rent a car agencija nam je sicer zagotovila, da je kljub piskanju z avtom vse OK, kar pa ni bilo ravno tolažilno, ko se je vsako minuto oglasil tisti grozni BIIIP. Bolj ko smo se približevali goram, puščavi, bolj kot je bilo vroče, bolj neutrudno je avto bipal. Na koncu smo resnično uspeli narediti celoten krog brez obiska pri mehaniku, rezen da smo konkretno nalili olja in hladilne tekočine.
    Druga izkušnja je bila s puščavo. Vsi smo si močno želeli na treking in prenočevanje v puščavi. Otroka in dragi so si kupili celo rute, da si bodo lahko naredili turbane. Realnost je bila, da smo ob prihodu v Merzougo, naleteli na močen puščavski vihar. Čeprav so skupine vozili v puščavo, so nam nekateri to odsvetovali. Včasih se je potrebno prizemljiti in poslušati glasove ljudi, za katere čutiš, da ti hočejo dobro. Mi smo to storili, čeprav je bilo otrokoma to zelo težko sprejeti. Posledica je bila, da smo našli prenočitev v čudovitem resortu v puščavi Auberge De Charme Les Dunes D´Or, kjer smo počakali, da se vihar poleže in odšli na umirjen, zasebni treking s kamelami ob sončnem vzhodu. Kaj tako lepega, kot to kar sem doživela v tistem dnevu puščave, v življenju še nisem doživela. Vihar je bil kljub pesku v glavi, v ustih, laseh, prav romantično doživetje, da o trekingu ob sončnem vzhodu sploh raje na izgubljam besed. Ko so se oblaki proti jutru razkadili in je veter prenehal pihati, sej je pred nami odprla ena velika gmota nepopisanega peska, ki jo je oblivala zlato-rozna jutranja zarja.

    Naše potovanje je bilo čudovito. Tu sem spoznala kako zelo sem pogrešala te najine pobege iz realnega sveta, v drug svet. Destinacija za leto 2018 je že izbrana. Komaj že čakam, da se odprejo termini letov in se lahko začne naša nova prvomajska pustolovščina 😀

    Maroko-Maroc-001

    Maroko-Maroc-002

    Maroko-Maroc-008

    Maroko-Maroc-003

    Maroko-Maroc-005

    Maroko-Maroc-004

    Maroko-Maroc-006

    Maroko-Maroc-007

    Maroko-Maroc-009

    Maroko-Maroc-011

    Maroko-Maroc-012

    Maroko-Maroc-013

    Maroko-Maroc-014

    Maroko-Maroc-010

    Maroko-Maroc-015

    Maroko-Maroc-016

    Maroko-Maroc-017

    Maroko-Maroc-018

    Maroko-Maroc-019

    Maroko-Maroc-020

    Maroko-Maroc-021

    Maroko-Maroc-022

    Maroko-Maroc-023

    Maroko-Maroc-024

    Maroko-Maroc-025

    Maroko-Maroc-026

    Maroko-Maroc-027

    Maroko-Maroc-028

    Maroko-Maroc-029

    Maroko-Maroc-030

    Maroko-Maroc-031

    Maroko-Maroc-033

    Maroko-Maroc-034

    Maroko-Maroc-035

    Maroko-Maroc-036

    Maroko-Maroc-037

    Maroko-Maroc-038

    Maroko-Maroc-039

    Maroko-Maroc-040

    Maroko-Maroc-041

    Maroko-Maroc-042

    Maroko-Maroc-032

    Maroko-Maroc-044

    Maroko-Maroc-045

    Maroko-Maroc-043

    Maroko-Maroc-046

    Maroko-Maroc-047

    Maroko-Maroc-048

    Maroko-Maroc-049

    Maroko-Maroc-050

    Maroko-Maroc-051

    Maroko-Maroc-052

    Maroko-Maroc-053

    Maroko-Maroc-054

    Maroko-Maroc-055

    Maroko-Maroc-056

    Maroko-Maroc-057

    Maroko-Maroc-058

    Maroko-Maroc-059

    Maroko-Maroc-060

    Maroko-Maroc-061

    Maroko-Maroc-062

    Maroko-Maroc-063

    Maroko-Maroc-064

    Maroko-Maroc-065

    Maroko-Maroc-066

    Maroko-Maroc-067

    Maroko-Maroc-068

    Maroko-Maroc-069

    Maroko-Maroc-070

    Maroko-Maroc-071

    Maroko-Maroc-072

    Maroko-Maroc-073

    Maroko-Maroc-075

    Maroko-Maroc-074

    Maroko-Maroc-076

    Maroko-Maroc-077

    Maroko-Maroc-079

    Maroko-Maroc-078

    Maroko-Maroc-080

    Maroko-Maroc-081

    Maroko-Maroc-082

    Maroko-Maroc-083

    Maroko-Maroc-084

    Maroko-Maroc-085

    Maroko-Maroc-086

    Maroko-Maroc-087

    Maroko-Maroc-088

    Maroko-Maroc-089

    Maroko-Maroc-090

    Maroko-Maroc-091

    Maroko-Maroc-092

    Maroko-Maroc-095

    Maroko-Maroc-096

    Maroko-Maroc-097

    Maroko-Maroc-093

    Maroko-Maroc-094

    Maroko-Maroc-098

    Maroko-Maroc-099

    Maroko-Maroc-100

    Maroko-Maroc-101

    Maroko-Maroc-102

    Maroko-Maroc-103

    Maroko-Maroc-104

    Maroko-Maroc-105

    Maroko-Maroc-106