Archive for December, 2013

  • Družinske zgodbe – Miklavž

    Vsako leto se na obisk Miklavža, odpeljemo k babici in dediju na deželo. Tam je še vedno ostala tradicija obiskovanja otrok po hišah, s celotno Mikavževo druščino. Ko se zberemo tam vsi, postane zelo zanimivo, saj so naše družinske zgodbe pestre. Eden riše, drugi oblikuje, trga, tretji sestavlja, četrti je. Potem je prvi žejen in bi vodo. Potem drugi vidi da prvi pije, pa bi še drugi. Ampak ta ne bi vode, ampak bi sok. Vmes tretji ugotovi, da bi šel na stranišče, pa je treba hitet. Potem na stranišču tudi tretji ugotovi da je žejen, ampak ne samo žejen, ampak ŽEEEEEEJEN. 😉 Četrti se potem odloča za barvo in obliko kozarca, ker je resnično izredno velikega pomena, da je kozarec točno tak in nič drugačen. Vmes se oblači punčke, pilotira avione, avtomobile, … Seveda se tudi veliko kriči, ker je nagajanje drug drugemu res posebnega pomena. Tako se lahko eden joka, drugi obtožuje, tretji posluša,… Ja,… pri babici in dediju je dovoljeno definitivno več kot doma, pa je potem res “zabavno”. 😀 Tako je “zabavno”, da potem dedi včasih tudi malce “počije” – za 5 minutk. Babi jih seveda stalno razvaja s takšnimi in drugačnimi priboljški. Domov vedno prineseta pred sabo dva velika okrogla trbuščka.

    Letošnje leto, so bili otroci fenomenalni. Vito se je sicer malce stiskal k mamici, ampak ostali trije, so bili kljub strahcu, da jih ne bi odnesli hudobni vražički, zelo pogumni. Tit se ni ustrašil, ko se je zraven njega usedel parkelj, niti Pia ni zakričala, ko jo je zgrabil pod mizo za nogico. Nekaj kar se mi je letošnje leto najbolj vtisnilo v spomin, je bilo besedilo pesmice, ki so jo vsi trije s sestrično peli Miklavžu. Pa samo malo … Besedilo je prišlo spontano, brez predhodnjih dogovarjanj.

    “Zima zima bela, vrh gore sedela, pa tako je pela, da je Tita vzela.
    Ker Tito nič ne dela, ker Tito nič se ne uči, čakaj čakaj Tito ti. ” 😉

    Fascinantni pa znajo biti te, naši mladički. 😀 No, … smeha je bilo … ogromno. Kako naj parkeljni rjovijo, ko pa pokajo do smeha. No, so se potrudili. ;))) Na koncu so se otroci še celo po “petkali” s parkeljni in vsi so odšli iz hiše v popolnem smehu. Otroci pa… So začeli odvijati darila…, ogromno daril. Res ne vem kaj si je letos ta Miklavž mislil. Pa sem mu povedala, da si zaslužita le drobne pozornosti. 😉

    So mu na koncu tudi v en glas rekli čarobno besedo, ki se glasi: “HVALA” 🙂

    Evo .. .pa smo včeraj zapisali še eno čudovito družinsko zgodbo.

    druzinska-fotografija-1

    druzinska-fotografija-2

    druzinska-fotografija-3

    druzinska-fotografija-4

    druzinska-fotografija-5

    druzinska-fotografija-6

    druzinska-fotografija-7

    druzinska-fotografija-8

    druzinska-fotografija-9

    druzinska-fotografija-10

    Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.

  • Kam na izlet – Sv. Jošt nad Kranjem

    V nedeljo se prebudimo v čudovito, sončno jutro in seveda takoj pade vprašanje: Kam na izlet? Pia pravi: “Ja, glemo v hlibe!” Ker imamo pred samim pohodom še toooliko stvari, ki jih je potrebno v “paketu” opraviti, smo se odločili za popoldanski izlet na Sv. Jošt nad Kranjem. Poti na vrh je več. Sicer se je mogoče na Jošt pripeljati tudi z avtom, vendar mi te možnosti nikoli ne izberemo. Odločimo se raje za eno izmed neštetih možnosti, da hodimo po gozdu in se zabavamo. Čisto na vrhu si obdarjen s čudovitim razgledom na vse strani. Najbolj hvaležen pa je Jošt pozimi, ko je celotna kotlina v megli, tudi njena najbližja soseda Šmarjetna gora, Jošt pa se kopa v soncu in nudi čudovite poglede proti Julijcem, Kamniško – Savinjskim Alpam in proti Polhograjcem.

    No, Tit se je sicer pritoževal, ker on ne bi hodil, on bi raje počel kaj drugega, ampak je odkrivanje telohov pod listjem, lomljenje palic, ki bodo ustrezale njegovi višini, ter tekmovanje s Pio kdo bo hitrejši pri hoji in tudi teku v hrib, prevladalo. Jupiiiii! Top of the top vseh stvari je bila pa slana na senčni legi pod vrhom. Ja,…. tako sta uživala, da je Pia proti vrhu izustila stavek: “Mami, danes pa škoda, da nimaš s seboj fotoaparata.” S stavkom se je začuda strinjal tudi Tit.

    Čeprav sem pred samim izletom še razmišljala, da bi ga pustila doma, ker mi ni do tega, da bi ju prosila in rotila za nekaj posnetkov, sem ga tokrat vzela s seboj. Razmišljala sem, da bi naredila kakšno lepo panoramo. No, ponudila sta mi prstek … Tokrat sem po zelo, zelo dolgem času, doživela fotografiranje moje družinice zelo, zelo spontano, brez pretiranih medsebojnih nagajanj in seveda dodatno potrebnih motivatorjev. 🙂

    Na koncu našega izleta sta se nama OBA in v EN GLAS zahvalila za prečudovit gozdni izlet. Kako lepo je slišati: “Mami, oči, hvala za ta izlet. Uživala sva. ”

    Ja, definitivno je bilo lepo in tudi midva z Borutom sva neizmerno uživala.

    fotografiranje-druzin-1

    fotografiranje-druzin-2

    fotografiranje-druzin-3

    fotografiranje-druzin-4

    fotografiranje-druzin-5

    fotografiranje-druzin-9

    fotografiranje-druzin-6

    fotografiranje-druzin-8

    fotografiranje-druzin-7

    fotografiranje-druzin-10

    fotografiranje-druzin-13

    fotografiranje-druzin-16

    fotografiranje-druzin-15

    fotografiranje-druzin-14

    fotografiranje-druzin-17

    fotografiranje-druzin-18

    fotografiranje-druzin-20

    fotografiranje-druzin-19

    fotografiranje-druzin-21

    fotografiranje-druzin-22

    fotografiranje-druzin-12

    fotografiranje-druzin-24

    fotografiranje-druzin-25

    Preveri še mojo stran o družinski in poročni fotografiji na polonabartol.com.