Archive for December, 2011

  • Parkeljni treh dežel v Podkorenu

    V petek sem imela priložnost fotografirati Parkeljne. Hudobe Sorške so mi predlagale, da naredim nekaj njihovih fotografij, saj so za to priložnost pripravili posebno točko. Zamislili so si, da gledalcem prikažejo, kako porednega otroka preobrazijo v Parkeljna. Vse maske so izdelali doma in v to vložili kar precej časa in dela. Ker vem česa vsega so “Sorci” zmožni in ker sem vedela, da gre za kulturno-umetniško prireditev, na kateri bodo zbrani Parkeljni treh dežel (Slovenci, Avstrijci in Italjiani), sem povabilo z veseljem sprejela.

    Sicer me je bilo (moram priznati) malce strah, zato sem prosila mojo “levo :)” roko, da se mi pridruži. Spomin, ki sega v otroštvo, na pijančevanje ter agonijo Parkeljnov, ki so jo izvajali nad nami, mladimi dekleti, mi nikoli ni bila jasna in je niti  nisem odobravala. Fantje, ki se brez maske in večjih količin alkohola niso upali stopiti do deklice, mi nikoli niso bili simpatični, zato sem se ponavadi lepo zaklenila v sobo in je nisem odprla, dokler niso odšli. Sicer so trpela vrata, vendar je bilo važno, da se ključavnica ni vdala.

    Prihod v Podkoren, iščem moje Parkeljne, grem v noč, mnogo grdih in še grših peklenščkov na kupu, brrrr….Kaj naj sedaj, čisto malce me je strah, pogledam mojo “levo” roko, grem še malce naprej v noč med peklenščke, …kličem jih, ni odziva, … ni jih. Obrnem se, grem na luč, zbiram pogum.

    Dogodek se začne. Preizkušam kako blizu jim lahko pridem, koliko so pravzaprav nevarni. Ja, potrebovala sem nekaj časa, da sem dobila občutek, da to niso tisti Parkeljni iz otroštva. Nihče ni bil agresiven, nihče ni ničesar hotel, včasih me je še kak Parkelj prav lepo pobožal po obrazu, da sem bila na koncu dogodka tudi sama videti kot kak Parkelj. Ob ugotovitvi, da mi ne želijo nič slabega, sem začela prav uživati. Kljub temu, da sem bila ena izmed samo dveh pripadnic nežnejšega spola, ki se jima je bilo potrebno bolj boriti in truditi za pozornost teh peklenskih bitij, sem čez nekaj časa našla pravi kontakt in se osredotočila na njihove portretke. V večini sem želela portrete. Želela sem biti čim bolj tam. Bili so tako grozni, da sem se včasih kar zdrznila. Ko si tam med in “pod” njim, gledaš kako žareče, hudobne oči bolščijo vate, opazuješ njihove grozne čekane, …zna biti na trenutke prav zastrašujoče. Metal muzika je donela iz zvočnikov in bilo mi je čudovito. Ravno to sem potrebovala, da za trenutek pozabim vse. Bilo mi je čudovito, čeprav potem ponoči nisem ravno mirno spala, saj so me v sanjah preganjali takšni in drugačni peklenščki. Zjutraj sem jih pokazala mojemu Titu, ki je z navdušenjem gledal kako grozni so. Bil je tako zadovoljen, da je njegova mami bila tam med njimi in se jih ni prav čisto nič bala.

    Pa še nekaj fotk 🙂