Archive for September, 2010

  • Pink invazija

    Včeraj me je g. Bartol čudovito presenetil. V bistvu ni naredil nič posebnega, samo vprašal me je, če bi šla poslušat Nino Badrić. Ja itak, da bi šla – halooo.;) Pa sva si naredila večer off. Po poti na Prešerca, sem izvedela, da greva v bistvu na promocijo dogodka Pink SI in, da haloooo dobim za posladek še Magnifica in Željca (Željka Joksimoviča). Joj, noro!!! Včasih rabim tudi moje čudovite ‘Balkance’, da mi ‘nažgejo’ ritem v kosti in me prežamejo s tisto njihovo čudovito energijo.

    Ko sva prišla, so bili na odru Perpetuum Jazzile. Ja, bili so krasni, obvladajo in uživajo v svojem delu, vendar sem si tokrat želela nečesa drugega. Bili so prekrasen uvod v dogodek, saj sem potrebovala kar nekaj časa, da preklopim sebe in svoje misli iz otroškega joka, na glasove in tone, ki so se pojavljali na odru. Kako čuden občutek je bil, biti po dolgem času na koncertu take vrste, biti v množici, poslušati in doživljati glasbo. Najprej nisem slišala ničesar, razen zamolklih tonov. Počutila sem se kot kip, ki opazuje v ritmu premikajočo se množico. Nino sem lahko le opazovala in ocenjevala njen outfit. Nosila je trendy obleko, indigo modre barve, ki pa je bila po mojem mnenju,  za njeno postavo malce pretesna in za njeno počutje malce, malce prekratka. Odvečne kilograme na trebuhu in zadnjici se je trudila skriti s hlačkami za oblikovanje postave, vendar bolj neuspešno. ;( Škornji so bili v skladu z letošnjimi modnimi smernici in so se čudovito prilagajali k obleki, prav tako kot make up. Bila je čudovita, le frizura je delovala, kot bi nanjo malček pozabila.

    Ja, ja premlevala sem, ker mi je bilo čudno pomisliti na to, da bi kar na ulici plesala in pela, tako kot sem to lahko počela nekoč. No, na koncu itak nisem več razmišljala. Ko je zadonel Magnificov intro, ko sem zaslišala trube, je kri zavrela in ni bilo več časa za miselne procese, ki so se pred tem odvijali v moji glavi. Po ugotovitvi, da je tipo na sploh hudo, hudo sexy (z vsakim letom bolj) in trendy,  sem se samo še predala toku, ritmu, množici.

    Na vrhuncu dogajanja pa klik, klik… bo treba ubrati pot pod noge. No, sva se doma dogovorila za še dodatnih nekaj minut, da se naužim še Željca, pa mi je bilo na koncu malce žal. Po Magnificovi evforiji, je njegov program zame deloval precej zamorjeno, nekako mi ni ustrezal. Tokrat sem ga prvič dojela kot ‘jokajočega’ Željca, v pričakujočem outfitu; v beli srajci, z ozkimi črtastimi hlačami, vsekakor opaznim pasom in kontrastnimi vijoličnimii čevlji. Včeraj mi ni ‘segel do srca’. ;(

    No, kljub temu sem preživela krasen večer, nabit z energijo, ravno pravšnji pred napornim dnem, kot je bil danes.

  • Nov začetek

    Pred leti sem torej začela s pisanjem Titovega bloga, ki je izgledal nekako takole …

    Kdo je Tit?

    Bila je sončna, topla nedelja. Čeprav je moj otroček zamujal s prihodom na svet za kar cel teden, sem bila presenečena, ko so mi v porodnišnici na kontroli rekli: ‘Ja gospa, kar oblecite se v haljo, danes boste rodili’. Takrat sem pomislila: No, to je pa sedaj to.

    Malce me je spreletelo, ko sem se zavedla, da se bom še danes srečala s svojim sinom. Od silnih čustev, sem dobila kar solze v očeh. Vprašala sem se kako bo in za trenutek me je postalo strah ob vprašanju, ki sem si ga postavljala že celo nosečnost. Vprašanje se je nanašalo na to, kako bo to malo bitje spremenilo življenje nama z Borutom, mojim partnerjem, bodočim očkom. Ko sem ga zagledala, sem v prvem trenutku čutila praznino, ki se je v naslednjem trenutku pomešala s čustvom, ki mi je bil do takrat neznanka oz. čemur pravijo materinsko čustvo. Kako bi ga opisala? Zdi se mi, da bi ga morala opisati kot zmes večih čustev kot npr.: ljubezen, sreča, ponos, pripadnost, posest, tvoje in še bolj tvoje.

    Malo, modro bitje, s poteptanim, širokim noskom, črnimi lasmi, so mi še krvavo položili na prsi, očka pa je prerezal popkovino. Če bi mi prej kdo rekel, da je poljubljal krvavo glavico svojega otroka, bi se zmrdnila in bi ga vprašala, če ni mogel počakati, da ga najprej obrišejo. Prvi poljub je bil tako sladek, tako mehek, tako nov. Takrat sem začutila, da je to malo bitje moje bitje in ni eden izmed otrok mojih kolegic. Pričakovala sem, da bo otroček kaj zajokal, saj smo ga vzeli njegovemu prvobitnemu, utesnjenemu, toplemu, mokremu domu, vendar ni. Na prsih se je privil k meni in mirno gledal v daljavo. Vonjala sem ga. Kako lepo je dišal. Nikoli še nisem vonjala lepšega vonja, kot je bil tisti tenutek vonj mojega sina. Bil je mehek, rahlo sladkast, zelo nežen vonj. Bil je vonj MOJEGA OTROKA, NAJINEGA OTROKA. Za trenutek sem pomislila: ‘Kaj Tit sedaj razmišlja? Kako se sedaj počuti? Mu je udobno? Se počuti varnega? Ga je kaj strah tega neznanega sveta?’ Za trenutek sem ga še objela, potem pa ga izročila novo pečenemu očku, ki je kar prekipeval od sreče in veselja.

  • Blogam!

    Zakaj sem se odločila za pisanje bloga?

    Nekoč, dolgo nazaj, sem svoje spomine beležila v dnevnikih, ki sem jih podkrepila s slikami. Ti dnevniki so mi drag spomin na nekaj kar je nekoč bilo in ne bo nikoli več; na ljudi, ki so bili in jih ne bom nikoli več videla; na dogodke, kjer sem prekipevala od energije, ali pa mi je jokalo srce.

    Danes, nimam časa, da bi pisala svoje spomine na list papirja, režem in lepim slike, zato sem se odločila, da zopet začnem s pisanjem svojega bloga. Nekoč sem ga sicer že pisala, vendar pa sem ga zaradi priprave na poroko in nenadne smrti moje babice, prenehala pisati – preprosto sem pozabila nanj. Zelo lepo se mi zdi brati spomine na čase v preteklosti, ki so jih vsaj na nekaj listih zapisali moji stari starši. Žal, zapisov ne spremljajo slike, ki bi mi lahko v živo naslikale dogodke. Z današnjo tehnologijo pa predvidevam, da mi ne bo težko, saj je vse samo v kliku.

    O čem nameravam pisati?

    Hm… dobro vprašanje. Verjetno kar o vsem kar me zanima in tega je res veliko; o tem kar se mi dogaja, o razmišljanjih, o mojih delih, inspiracijah ipd. Strast za fotografijo me navdaja že od malih nog, čeprav sem se ji resneje začela posvečati šele pred dobrima dvema letoma, s čudovito izkušnjo prve nosečnosti, materinstva in doživetja svoje poroke. Z vsemi izredno doživetimi občutji sem spoznala, da trenutki sreče, veselja, navdušenja vse prehitro bežijo mimo nas, zato sem svoje delo želela predstaviti tudi na spletu, kjer me najdete na http://polonabartol.com/.

    Ljubezen