Archive for July, 2008

  • Spanje – človekov eliksir

    Spati, spati, spati in sanjati. Kaj človeku pomeni spanje, dokler lahko spi? Kaj človeku pomenijo sanje, dokler lahko sanja?

    Nekoč sem spala le nekaj uric na dan in bilo mi je dovolj. Spanje mi je pomenilo zgolj in samo počitek, nujno potreben za preživljanje novega dne. Sanjala skorajda nisem oz. nisem si jih nikoli zapomnila, razen v izjemnih primerih. Bile so noči, ko sem se celo zbujala in si sanje zapisovala. Da, v časih, ko imaš čas za vse razen za spanje, ne pomisliš kakšen luksuz je pravzaprav spati. Sanje si zapisuješ, jih analiziraš in spremljaš svoje življenje, če se odvija po besedah v sanjski knjigi. Takrat se sploh ne zavedaš koliko časa imaš in sploh se ne zavedaš kako pomemben čas, je čas namenjen spanju. Takrat ne pomisliš, da boš nekoč razmišljal o tem, da bi se vrnil in te trenutke, dneve, mesece, leta, izkoristil za spanje in sanje.

    V preteklih treh tednih, ko skoraj nisem zatisnila očesa, sem razmišljala kaj pomeni spanje materi? Prišla sem do zaključka, da bi spanje lahko opisala kot užitek, luksuz, nagrado, sladkorček po koncu dneva ipd.. Spanje trenutno lahko opišem samo s superlativi. Vsak dan posebej sem razmišljala o tem, da bi ubijala za kako minutko spanja, za trenutek počitka, vendar so razmišljanja ostala le razmišljanja. Moje pobožne želje se niso uresničile. Bil je trenutek, ko že nisem imela več moči in sem kurila zadnje zaloge energije. Spala nisem, ker zaradi preutrujenosti nisem več mogla. Trenutki nočnega počitka, ko sem lahko samo še ležala in poslušala dihanje mojega Boruta, so bili vedno krajši. V enem izmed teh trenutkov mi je uspelo za kratek čas zaspati. Prvič po dolgem času sem sanjala. Sanjala sem, da letim po s soljo zasneženem hribu navzdol in padem. Nasmejana od užitka se želim pobrati, ko naletim na velike kristale vseh barv. V trenutku je poleg mene moja sestra, ki mojo najdbo navdušeno občuduje. Na izbiro ji dam, da lahko vzame katerikoli kamen, razen nežno rumenega in vijoličnega. Z očmi jih željno gledam in čutim. Čutim strašno veselje ob njihovem odkritju in pogledu na najrazličnejše barvne odbleske. Gledam in gledam jih in ne morem verjeti, da sem jih našla prav jaz. Poslušam in slišim neke nežne glasove. Poslušam in poslušam, nakar ugotovim, da ti glasovi niso del sanj, ampak del nočne resničnosti. Mali me kliče. Mali me zopet kliče. Pogledam na uro in ugotovim, da ni minila niti ura in pol od kar sva se podojila. Ja ni kaj, treba bo ponoviti vajo, si mislim. Prebudim se iz sanj, vstanem, ga vzamem iz postelje, dojim in si med tem želim, da bi lahko še enkrat videla tiste živo pisane kamne. Želim si, da bi lahko naprej sanjala.

    Zanima me kaj sem izbrala. Kaj pomeni padec? Kaj pomeni sol na hribu po katerem sem kot ptica letela navzdol? Kaj pomeni širina neba, ki sem jo čutila? Kaj pomeni svoboda misli v moji glavi?

    V tem trenutku mi te sanje pomenijo upanje na barve v prihodnosti, na prespane noči. Po manjšem razmisleku sem se odločila, da pokličem patronažno sestro in jo vprašam, če bi mu morda morala začeti dodajati gosto hrano. Tit je namreč ogromen, siten pa nikoli ni brez vzroka. Edini vzrok, ki sem ga lahko našla je bil v hrani, saj me vedno željno gleda in cmoka, ko sama jem.

    No, tako smo začeli. Začeli smo z jabolčkom in kašico. Vse bi pojedel, do zadnje žličke. Tako mu je všeč. Pa kar sam bi jedel – seveda bi! Sedaj ponoči spančka in midva tudi in vsi smo zopet tako srečni in imamo zopet polno energije. Hi hi.

  • Vročina

    Zadnje dni je tako vroče, da stalno mislim na to kako bi se s Titom ohladila. Stalno gledam na skulpturo cevi nad mojo glavo, kjer bo nekoč nameščena ta dobra prijateljica. Tako si jo želim. Lansko leto sva zrušila in prenovila celotno stanovanje, zato nama za klimo ni ostalo nič več eurčov. Sva upala na to, da jo bova lahko kupila letos, ampak iz te moke ne bo kruha.

    Vse dneve sem sama doma z otrokom, zunaj pripeka sonce, bazeni pa so prenatrpani. Hodim po mestu in iščem klimatizirane prostore, ki jih navadno človek najde le v šoping centrih. Kaj bi dala za kake galerije, razstave, pa smo v našem mestecu tako zelo skromni s tem, tako kot v celotni naši državici. Kaj bi dala, da bi se lahko transformirala na Dunaj, v London, Pariz ali Barcelono. Tam bi lahko v galeriji preživela kar cel dan, pa verjetno bi mi še kaj ostalo. Uživala bi, oba bi noro uživala. No, ampak ostanejo vsaj šoping centri. In potem seveda, ko imaš časa na pretek, se sprehajaš med samimi oglaševanimi popusti, zapravljaš in zapravljaš. In potem prideš domov, pogledaš svoje stanje in si rečeš, da bo drugo leto bolje, pa itak takrat stanje ne bo več tako skromno, ker ne boš več na porodniškem dopustu. Potem se ti vse v trenutku zagabi in šoping centrov ne moreš več videt, so pa tvoj edini izhod za hlajenje.

    Zaradi vročine se Titi ponoči stalno zbuja in je ves premočen. Budnico zapoje že kar ob 5.30 uri, ali pa celo še prej. Mali že ve, da je zgodaj zjutraj najprijetneje, samo jaz nisem jutranji tip človeka. Pustim mu, da me zbudi z nežnim božanjem in čebljanjem, nakar se urediva, pojeva in odpeketava na jutranji sprehod že kar okoli 7. ure. Hvala bogu, da takrat na cesti še ni veliko ljudi, saj bi se me še kdo ustrašil. Izgledam namreč kot kak zombi, z napol odprtimi očmi in podočnjaki, ko porivam voziček ter pojem pesmice, da ga zabavam. Zjutraj je tako nabit z energijo, da se smeji na vse grlo. Jah, verjetno bi se tudi jaz, če bi lahko šla spat ob 8 zvečer. Ampak jaz tega ne morem. Pred polnočjo se ja človek ne more spravit k spanju. No, vsaj jaz se ne morem, čeprav kolegice pravijo, da se bom navadila. Bomo videli. Če si nočni človek, potem ni šans. Pa še zvečer je zunaj na balkonu tako prijetna klima, pa mali spi in meni tako paše. Saj je zjutraj potem hudo, ampak hvala bogu za močno, aromatično kavo!

    No, glede na to, da od vročine že teden dni nismo spali, sem včeraj uvedla otroško posteljico v otroški sobi. Bilo je božansko. Mali je spal in spal. Smo imeli samo en klic za hranjenje in budnico ob 6. uri. Kako je sedlo. Ponoči mi je mrzel zrak pihal na telo. Nič švicanja, nobenega jamranja malega, ker mu je tako vroče. Danes smo spali. Bilo je skoraj tako, kot da bi imeli klimo, saj so bila vsa okna in vrata v stanovanju odprta, razen v otroški sobici. Svaka čast klimam, pa če tudi naravnim.

  • Ime otroka

    Za pisanje tega posta sem se odločila morda zato, ker se bliža porod znanke, jaz pa imam čas, da razmišljam o vprašanjih in čustvih pred srečnim dogodkom ne dolgo nazaj. Ena izmed dilem je bila seveda izbira imena. Sama sem namreč mnenja, da z imenom definiraš človeka. S svojim imenom nikoli nisem bila zadovoljna, niti se v njem ne počutim srečno in izpopolnjeno. Zdi se mi, da je moje ime povezano s preteklostjo in spomini, ki so včasih tudi polni bolečine. Precej podobno je tudi moje življenje.

    Prihajajočega otročka sva želela poimenovati z imenom, ki ne bo povezano s preteklostjo moje oz. njegove družine ali njihovimi čustvi. Želela sva, da bo ime, skupaj s priimkom in datumom rojstva tvorilo pozitivno numerološko število. Na datum rojstva nisva mogla vplivati, na ostali dve stvari pa. Nekateri so mnenja, da te t.i. čirule čarule ne pomenijo ničesar in, da je vse odvisno od vzgoje, vendar jaz nisem tega mnenja. Sreče, ki človeka spremlja ali pa ne, ne moreš vzgojiti. Vzgajaš lahko samo osebnost. Priložnosti v življenju so odvisne najprej od sreče, šele nato od osebnosti človeka. Svojemu otročičku sva zato s tuhtanjem o pravem imenu, tako kot vsaka ljubeča starša želela sreče, priložnosti in možnosti. Želela sva, da bi nekoč lahko brez posebnih težav dosegal željene cilje. Upala sva in še vedno upava, da mu bo morda nekoč pozitivna vibracija imena koristila, da se za doseganje željenih ciljev ne bo pretrgal na pol, ali žrtvoval svojega zdravja, svojih čustev, svojega srca ali celo življenja. Če sva mu pri tem lahko pomagla vsaj malo z izbiro imena, bova presrečna.

    Že dolgo preden sva se odločila, da si življenje nadgradiva z otročičkom, sva imela izbrani dve imeni; Pia za deklico in Tit za dečka. V času odločanja pa sva bila v dvomih. Zakaj? Poznam namreč kar nekaj Pij. Najinim domačim je bilo ime Pia všečno, ime Tit pa ne. Bili so namreč mnenja, da bi fantka zaznamovala, zaradi asociacije na Josipa Broza Tita. Na koncu sva se le odločila, da bova hčerkico imenovala Pia. Hčerkico, da. Do osmega meseca moje nosečnosti sva bila prepričana, da imava hčerkico. Zdravnik nikoli ni mogel natančno določiti otrokovega spola in se je zato bolj nagibal k deklici. Privadila sva se torej misli na hčerkico, roza bravo, volančke ipd. in si v glavi risala njene podobe. O tem, da imava dejansko fantka, sva ugotovila zadnji delovni dan pred prestopom v leto 2008. Najprej sva bila šokirana, ampak seveda pozitivno. Tako ali tako nama je bilo vseeno ali imava hčerkico, ali sinka. Otrokov spol nikoli ni bil merilo za najino ljubezen do njega. Na poti domov sva v avtu, še vedno presenečena in smejoča, končno spregovorila. Rekla sem mu: ‘Ja Borut, potem bova imela pa Tita!’ V tistem trenutku sva vedela, da bo resnično tako ime najinemu sinku, čeprav sva imela kasneje pomisleke glede zaznamovanja otroka, ki so nama ga v misli vcepili starši, še vedno preveč obremenjeni z zgodovino. Najina odločitev pa je padla. Včasih se mi zdi, da čutimo stvari kot morajo biti, vendar je samo od nas odvisno, ali se jim upremo, ali ne. Ljudje smo takšni, da si radi včasih malce zakrivamo oči oz. tlačimo glavo v pesek. Midva je nisva in ni nama žal.

    Utrujena od poroda in srečna s svojim otrokom v naročju, sem prvič v življenju poimenovala nekaj čisto najinega. Tistega trenutka ne bom nikdar pozabila, saj sem prvič dejansko izgovorila ime svojega sina, ki sva ga že tako dolgo nosila globoko v najinih srcih. Takrat sem mu tudi potihoma zaželela, da bo srečen in zadovoljen fantek, ki bo nekoč zrastel v moškega, ki ve kaj hoče in si upa želeti.

    Sedaj imava nasmejanega, energičnega Tita, ki si ga sploh ne moreva predstavljati s katerim drugim imenom. Zelo redke ljudi ime asociira na J. B. Tita, vendar še to le nekatere posameznike generacije naših staršev in starih staršev. Naju to sploh ne moti. Večina ljudi, ki povpraša o imenu smejočega se fantka, še nikoli ni slišala za ime in se jim dopade. Včasih se zgodi, da mu kdo tudi zasalutira in zapoje ‘Druže Tito mi ti se kunemo’, Tit pa se mu samo srečno smeji. Srečen je in midva z njim.